Evharistija je sama na sebi največji čudež, pravi sv. Tomaž Akvinski: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Vendar to našim čutom ni dosegljivo – do te resničnosti lahko dostopamo samo z vero.
Ker Bog pozna slabotnost naše vere, nam po posebnih znamenjih občasno pokaže nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu.
Ta znamenja so različna: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, pa tudi ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega …
Te pojave imenujemo “evharistični čudeži”. V literaturi jih v obdobju od 13. do 20. stoletja naštejejo prek 60, Božji služabnik Carlo Acutis pa jih je popisal več kot sto.
Prvi, o katerem poroča zgodovina, sega že v 4. stoletje. Takrat je neki puščavnik dvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v evharistiji. Dva druga meniha, ki sta izvedela za to, sta molila, da bi mu Bog dal znamenje. Ko se je približal oltarju za obhajilo, je prejel kos krvavega mesa.
Hostija, ki se spremeni v meso
Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji. V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu.
Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija.
Z vatikanskim dovoljenjem so te “relikvije” med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija.
Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je “čudežno meso” zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB. Dejstvo, da sta meso in kri ostala v istem stanju 12 stoletij, čeprav sta izpostavljena zračnim in biološkim vplivom, je nerazložljiv pojav.
Ne le v oddaljeni zgodovini
Vendar se evharistični čudeži niso dogajali le v bolj ali manj oddaljeni zgodovini, marveč tudi nedavno, denimo v zadnjem obdobju 30 let. V Legnici na Poljskem je 25. decembra 2015 med obhajanjem ena od hostij po nesreči padla na tla.
Položili so jo v posodo z vodo in jo zaprli v tabernakelj; po nekaj dneh se je na njeni površini pojavil rdeč madež. Takratni škof v Legnici Stefan Cichy se je takoj odločil za preiskavo. Analiza, ki so jo opravili strokovnjaki sodne medicine, je pokazala, da je šlo za srčno tkivo, z alteracijami, ki nastanejo ob zelo velikem naporu.
Iz argentinske župnije svete Marije v Buenos Airesu poročajo o treh evharističnih čudežih v letih 1992, 1994 in 1996.
18. avgusta 1996 je po koncu razdeljevanja obhajila vernica povedala duhovniku Alejandru Pezetu, da je v zadnjem delu cerkve na svečniku našla oskrunjeno hostijo. Položili so jo v vodo in jo shranili v tabernaklju. 26. avgusta so opazili, da se hostija spreminja v rdečo želatinasto snov, kar je župnik sporočil takratnemu kardinalu Jorgeju Bergogliu, danes papežu Frančišku. Vzorec so poslali na preiskavo v dva laboratorija, v Sydney in v New York.
Skupina znanstvenikov okoli dr. Frederica Zugibe je ugotovila, da gre za srčno tkivo z nedotaknjenimi belimi krvničkami, ki jih ni mogoče najti na srčnem tkivu trupla in so znamenje velikega srčnega napora.
V Tixtli v Mehiki je pred obhajanjem maše ena od hostij pordela. Tamkajšnji škof Alejo Zavala Castro je sprožil preiskavo, da bi ugotovili, ali ne gre morda za prevaro. Povabil je skupino znanstvenikov, da bi preučili pojav.
Med njimi je bil dr. Ricardo Castañón Gomez, ki je sodeloval že pri proučitvi enega izmed čudežev v Buenos Airesu. Po opravljeni raziskavi je izjavil, da rdečkasta snov vsebuje hemoglobin s človeško DNK in da izhaja iz notranjosti hostije, smo pisali v tem članku.
12. oktobra 2008 je v cerkvi sv. Antona v Sokółki na Poljskem maševal mlad kaplan Filip Zdrodowski. Med obhajilom je enemu od duhovnikov hostija padla na tla, vendar tega sploh ni opazil. Na to ga je opozorila ženska, ki je čakala na prejem obhajila. Duhovnik je hostijo položil v posodico z vodo.
V začetku januarja je škofija v Białystoku dva strokovnjaka za patologijo, Mario Elżbieto Sobaniec-Lotowsko in Stansława Sulkowskega, prosila za analizo okrvavljenega vzorca. “Na začetku sem bila prepričana, da je strdek,” je povedala Sobianec-Lotowska. Vendar sta oba znanstvenika neodvisno drug od drugega s pomočjo najsodobnejših mikroskopov prišla do ugotovitve, da pregledani vzorec ni bil ne strdek in tudi ne kri, marveč še živo človeško srčno tkivo z značilnostmi, tipičnimi za trenutke pred smrtjo.
V oporo pri verovanju
Evharistični čudeži “so sporočilo o Božji navzočnosti, spominjajo na njegovo solidarnost z ljudmi, na njegovo pozornost, dobroto do njih. To niso dokazi v znanstvenem pomenu besede in ne bi bilo primerno, če bi jih analizirali s tega vidika. So znamenja, klici, dejanja ljubezni, izrazi Božje vsemogočnosti in svobode. Spodbujajo nas, da bi šli naprej, da se ne bi bali ovir, da bi se oprli na moč, ki jo Bog daje dan za dnem in ki je nikoli ne manjka odločnim in predanim dušam,” piše francoski teolog Bernard Peyrous.
Švicarski duhovnik Nicolas Buttet, pisec knjige Evharistija, ljubezen svetnikov, poudarja, da čudeži niso dokazi: “Kristusova Beseda je edini zanesljivi in neomajni dokaz njegove resnične navzočnosti. Sicer pa čudež nikoli ne izključuje vere, marveč jo zahteva. Tudi Jezus je delal čudeže, pa je marsikdo ob tem, ko jih je videl, zakrknil svoje srce in ni veroval vanj. Čudeži so nam tako lahko le v oporo pri verovanju.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 24.
