Z malce širšim pogledom bi lahko dejali, da je naša soseda. Danes 37-letna Blanka Vlašić namreč prihaja s Hrvaškega. Velja za eno najboljših skakalk v višino vseh časov. Vrsto let so bile oči spremljevalcev atletike usmerjene v vsak njen korak, v vsak centimeter. Splitčanka je tudi zelo verna oseba. A vselej ni bilo tako. Najtežje obdobje življenja je pravzaprav prineslo obrat na bolje, veliko bolje.
Čas, ko je šlo narobe prav vse
“V cerkev sem hodila, dokler sem morala. Nato pa se mi je zgodilo ‘življenje’. Stvari niso šle tako, kot sem si zamišljala. Vrstiti so se mi začele poškodbe. Začela sem se spraševati, kdo sem. Zgodil se mi je obrat srca, in to v najtežjem obdobju, leta 2013 po operaciji Ahilove tetive, ko je šlo narobe vse. Dobila sem okužbo kosti, skoraj bi izgubila nogo,” se je v podkastu Inkubator spomnila dni, ko ji je bilo peklensko težko.
Blanka ima dve olimpijski kolajni, enajst pa si jih je priskakala na evropskih in svetovnih prvenstvih. Od nje je v zgodovini atletike višje skočila le ena oseba. Šport ji je pomenil vse. Z njim je bila prežeta vsaka sekunda njenega življenja. Zaradi rezultatov in simpatičnosti se je vse vrtelo okrog nje. Nato pa … bum! Ponavljajoče se težave z zdravjem. Telo niti najmanj ni bilo sposobno odgovarjati novim najvišjim zahtevam poklicnega športa.
Gledala je levo in desno, rešitev pa našla, ko se je ozrla kvišku
Vanjo je ostro zarezala novica, da bo morala izpustiti olimpijske igre v Londonu leta 2012. Bila je depresivna, žalostna, niti hoditi ni mogla. Smilila se je sama sebi. Tako so minevali tedni, meseci, stanje pa se ni izboljšalo. Prijatelj je zanjo prižgal svečo pri svetem Antonu na splitskem stadionu Poljud. Tudi brat je molil zanjo. Potem se je v njenem življenju počasi začelo jasniti.
“Gledala sem levo in desno, se ozrla kvišku in dojela, da je to to. Vera je zame sidro, varno pristanišče. V življenju vse mine. Tudi uspeh. Za nekaj se je treba držati. Odnos z Bogom je zame zelo pomemben. Zaradi njega na življenje gledam z druge perspektive. Zavedam se, da je to, kar sem dosegla v športu, dar. Bogu sem hvaležna za svojo kariero.”
Še nekaj o njenem življenju (v hrvaščini):
Po maši si je rekla: “To je to”
Kariero je uradno končala pred kratkim, potem ko je odločitev sprejemala kar dve leti. Ko je prvič pomislila na to, da ne bo več skakala, je doživela napad tesnobe, težave je imela z dihanjem, misel, da ne bo več nečesa, čemur je bila popolnoma predana vse življenje, jo je močno vznemirila.
Nato se je zavestno posvetila sprijaznjevanju s tem prihajajočim dejstvom, o koncu kariere je začela govoriti z družino in prijatelji, dokler ni nekoč po maši pomirjena rekla: “Blanka, to je to.” Zdaj se ne ozira več nazaj.
“Pričam za Resnico, nimam razloga za strah”
“Začela sem pozorneje poslušati glas vesti, saj je Božji glas v vsakem izmed nas. Ta je tih in blag, zato ga ob hrupu sveta pogosto ne moremo slišati. Zato sem utišala zunanje glasove, da bi sledila Tistemu, ki govori srcu. Bolj kot poglabljam ta odnos, bolj dojemam, koliko stvari pri sebi moram še popraviti,” pa je postavna Dalmatinka povedala v intervjuju za 24sata.hr.
Ob vprašanju, kako se sooča s kritikami, je bila več kot jasna: “Nekoč sem se obremenjevala s tem, kaj drugi mislijo in pišejo, danes pa se ne več. Če so Kristusa preganjali, sem ponosna na to, da mene preganjajo v njegovem imenu. Pričam za Resnico in nimam razloga za strah.”
Ego proti ponižnosti
Edini pravi položaj pred Bogom je ponižnost, razmišlja Blanka: “Šport je dejavnost, v kateri se nekatere poveličuje kot božanstva, kar prija našemu egu. Šele ko je moj ego ostal brez hrane, sem dojela njegovo izpraznjenost. Poškodba je bila zame največji blagoslov.”
Zdaj 37-letna Vlašićeva se tako z nekaterimi projekti že ozira proti “pošportnemu” življenju. Del tega pa bo tudi študij teologije in filozofije.
