Oljska gora v Jeruzalemu je kraj izrednega svetopisemskega pomena. Posebej pomenljiva pa je bila tudi za pokojnega britanskega princa Filipa, ki zdaj počiva v kapeli sv. Jurija v Windsorskem gradu. Krajši čas so tam hranili tudi posmrtne ostanke njegove matere. Pozneje so jih premestili na Oljsko goro v Jeruzalemu.
To je precej neobičajno. Malo kristjanov je bilo deležnih časti pokopa na Oljski gori. Mati vojvode Edinburškega, princesa Alice, je bila v številnih ozirih tako zanimiva kot njen sin.
Odrasla je v anglikanski veri, pozneje je prestopila v grško pravoslavje. Princ Filip je storil ravno obratno in ne zdi se verjetno, da bi bil pokopan kjer koli drugje kot ob kraljici Elizabeti.
Ne vemo, kakšna je bila Oljska gora v Jezusovem času; verjetno je bila veliko bolj porasla z oljkami kot danes. Lahko pa si dobro predstavljamo, kakšna je bila v 19. stoletju, zahvaljujoč nemškemu umetniku, ki je živel v Jeruzalemu.
Ko je Gustav Bauernfeind naslikal ta prizor krščanskih romarjev, je bilo na njej vsaj še nekaj oljk. Danes jih skorajda ni več.
Kam so izginile? Rimljani niso bili najbolj zadovoljni z oljčnim lesom za izdelavo križev za križanje, zato njim nimamo česa očitati. Prav tako za izginotje oljk z Oljske gore ni kriva množična industrija izdelave razpel in drugih verskih predmetov iz oljčnega lesa.
Tega pridobivajo na drugih krajih. Najbolj razumen odgovor se zdi enak kot pri večini drugih mest v sodobnem svetu – razvoj.
Vsaj pogled s kraja, od koder je Jezus odšel v nebesa, se ni pretirano spremenil. Če bi Jezus znova prišel v Jeruzalem, bi morda prepoznal vsaj mestno obzidje. Gotovo pa ne bi prepoznal skoraj gole Oljske gore.
Spletni Muzej križa
Veliko oljčnega lesa hranijo v Muzeju križa, prvi ustanovi, posvečeni raznolikosti najmočnejšega in najbolj daljnosežnega znamenja v zgodovini. Po desetih letih priprav je bil muzej tik pred odprtjem; nato pa je izbruhnila epidemija koronavirusne bolezni.
Medtem so na družbenem omrežju Instagram odprli spletni muzej, kjer so tudi bralcem Aleteie na ogled različna razpela s svojimi zgodbami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
