Se spomnite znane scene iz filma Forrest Gump, v kateri se glavni junak odloči, da bo začel teči? Ko je tako tekel (dneve, tedne, mesece), je po določenem času postal slaven in začelo mu je slediti vedno večje število ljudi. Računali so na to, da ima vse to nek globlji smisel in da jim Forrest lahko pomaga pri reševanju dilem in problemov, s katerimi so se spopadali. Na žalost kultni filmski lik v mislih ni imel nobene večje ideje in je po določenem času prenehal teči brez posebnega razloga.
Film je očarljiv in izjemen, toda vedno mi je bilo žal za ta prizor. Podzavestno sem želel, da bi imela ta navdihujoča zgodba o teku drugačen konec. Na srečo je šlo le za film.
V realnosti se je odvila podobna zgodba, precej bolj ganljiva. Šlo je za usodo Terryja Foxa in njegovo življenjsko delo – Maraton upanja.
Preberite še:
Rodila se je brez nog, a živi na polno: “Bog ne želi popolnosti. Želi le, da damo vse od sebe”
143 dni, 5.000 kilometrov, 1 noga
Terry Fox je danes eden izmed narodnih junakov Kanade. Toda njegova pot se je začela z osebno dramo. Šlo je za diagnozo, ki jo je slišal takrat 19-letni Terry – rak. Da bi imel možnost za borbo z boleznijo, so mu morali amputirati nogo. Ta težko opisljiva tragedija je doletela odraščajočega študenta, ki je nameraval postati učitelj športe vzgoje.
V celotni dramatični situaciji je bila ena izmed pozitivnih informacij ta, da bo imel na voljo visoko kakovostno protezo, ki mu bo omogočila premikanje tudi brez pomoči invalidskega vozička.
Preberite še:
Otrok na invalidskem vozičku revnim vrstnikom podarja kolesa
Maraton upanja
Dejstvo, da je izgubil eno nogo, ni zmanjšalo Terryjeve ljubezni do športa. Ravno nasprotno – ta ga je vedno bolj prevzemal. Toda to ni bila edina stvar, o kateri je veliko razmišljal. Njegovo osebno trpljenje in soočanje z bolečino drugih, ki so se prav tako borili z rakom, sta povzročila, da se je odločil ukrepati. Dobil je idejo, da bi tekel vzdolž celotne Kanade. To samo po sebi ni bil cilj, tek naj bi služil zbiranju milijona dolarjev, namenjenega raziskavam rakavih obolenj. Tako se je rodil Maraton upanja.
Kljub drugačni volji staršev in zdravnikov se je Terry Fox odločil, da bo vsakodnevno pretekel razdaljo maratona (torej 42 kilometrov). Preteči maraton se zdi nedosegljiv cilj za številne zdrave ljudi. Da ne govorimo o premagovanju take razdalje dan za dnem.
Preberite še:
Ultramaratonci mu pravijo, da je nor: 100 kilometrov za družine z bolnimi otroki
Ganil številne, a izgubil največjo bitko
Toda mladi športnik je sprejel izziv. Prizor zibajočega se mladeniča s protezo na nogi, ki poln zanosa teče v boju proti raku, je na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja ganil prebivalce Kanade. Terryja so na poti spodbujali in nastali so številni prispevki o njegovem Maratonu upanja.
V 143 dneh je junak zgodbe pretekel več kot 5.000 kilometrov. Na žalost se mu je med realizacijo projekta ponovil rak, ki je Foxu pobral moči in maratonec je bil nemudoma prisiljen začeti zdravljenje. Je to pomenilo konec zbiranje sredstev? Še zdaleč ne. To se je šele začelo. V akcijo so stopili Kanadčani, ki so organizirali narodno nabirko.
Nedolgo zatem je Terry Fox umrl. Kot pravi njegova družina, je bil srečen in ponosen na radodarnost svojih sorojakov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
Pri 99 letih še vedno dela kot zdravnik in niti koronavirus ga ne ustavi
Preberite še:
“Naučila sem se, da moraš biti vedno ponosen na to, od kod prihajaš”
Preberite še:
Iskala je resnico in srečo. Ni pričakovala, da bo s tem našla tudi Boga
