Cristino sem spoznala prek njenega Instagram profila @crystinareturns. Pritegnilo me je, kako se je opisala: “Mamica štirih sončkov, ki mi dajejo moč, žena možu, ki me dopolnjuje, in neumorna borka proti multipli sklerozi.”
Stara je 33 let in že od 21. leta trpi za to težko boleznijo, ki jo sama imenuje “življenjska sopotnica”.
Preberite še:
Multipla skleroza v mladosti: “Spoznavam novo sebe”
Velikodušen in predan značaj
Občudovanja vredno je, kako oseba, ki trpi hude bolečine, ki nekaterih svojih udov ne more več premikati in je skoraj popolnoma izgubila vid, v pogovoru kaže toliko veselja in vedrine. Nasmeh je njen zaveznik. Pravi, da z njim ublaži bolečino ljudi, ki so ob njej, in ko se človek nasmehne, se spomni, da je lahko srečen. To kaže na njeno velikodušnost in predanost ljubljenim osebam.
Ko je bolezen prvič izbruhnila, si niso mogli predstavljati, za kaj gre. Vedno je imela migrene in njen fant, s katerim se je pozneje poročila, je intenzivno bolečino v očesu pripisoval dejstvu, da je pozabila nositi očala. Ko pa je teden dni pozneje še vedno imela meglen vid in bolečine niso popustile, se je odločila obiskati urgenco.
Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem
Brez prave diagnoze
Takrat se je začela dolga pot preiskav in napačnih diagnoz, ki je trajala nekaj let. Najprej so ji diagnosticirali vnetje očesnega živca (optični nevritis). Pol leta pozneje ji je vnovični zagon ohromil desno roko in levo nogo. Takrat so spremenili diagnozo. Zdelo se je, da gre za demielinizacijsko bolezen. Prenašanje informacij v živčnem sistemu ni delovalo pravilno.
V novi bolnišnici, z novo ekipo strokovnjakov ter po novih preiskavah na očeh se je napoved bolezni znova spremenila: Devicova bolezen. Takrat so začeli terapijo, ki naj bi bila zelo učinkovita, kljub močnim stranskim učinkom. Pojavil se je žarek upanja.
Preberite še:
Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”
Brez predaje
Na žalost so se zagoni nadaljevali, tokrat pogosteje in z manjšim izboljšanjem stanja. Cristini je ostalo le še 10 odstotkov vidnega polja in pet odstotkov ostrine.
Misleč, da bo fantu v preveliko breme, mu je rekla, da bo razumela, če jo bo zapustil, a jo je v odgovor zaprosil za roko. Dve leti pozneje sta se poročila.
Cristina je bila neumorna in se je vedno trudila presegati samo sebe ter se je s položajem sprijaznila. Še naprej je delala in se naučila skrbeti sama zase kljub izgubi vida. Vendar ji je novi zagon bolezni prinesel predčasno upokojitev. “Dejstvo, da pri 23 letih ne moreš več delati, je težko sprejeti,” je priznala.
Preberite še:
Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka
Hvaležna za dar materinstva
Zdravljenje Devicove bolezni ni bilo učinkovito. V obupu in želji, da bi postala mama, se je odločila prenehati zdravljenje. Čez tri mesece je zanosila. Pravi, da ji je nosečnost zelo prijala, da ni bila utrujena, da ni imela ne bolečin ne napadov in zagonov. Ko se je rodil Carlos, ga je lahko sama dojila. Dojenje ji je enako dobro delo kot nosečnost.
Cristina še danes z začudenjem pove, kako dobro ji je dela vsaka nosečnost. V njenem primeru je bil čudež življenja še večji.
Kljub temu je še naprej imela zagone in kmalu je izgubila moč v rokah. Svojega sina ni mogla več dvigniti.
Preberite še:
Iskanje lastne poti v materinstvu
Pot do normalnega življenja
Ker je prejemala zgolj paliativno zdravljenje in zdravniki niso natančno vedeli, kakšno bolezen ima, se je Cristina odločila še za eno nosečnost.
Vendar je leto dni po rojstvu drugega sina nastopilo najtežje, vnovični zagon jo je prikoval na invalidski voziček. Končno so ji postavili dokončno diagnozo: atipična multipla skleroza.
Novi Cristinin zdravnik je našel pravo rešitev in ji z alternativnim zdravljenjem delno povrnil vid. Novo zdravljenje ji je preprečevalo nosečnost, a stvari so se odvijale dobro, “bila sem utrujena, a sem lahko živela normalno življenje,” pravi. Ko so najmanj pričakovali, je znova zanosila. Morali so zamenjati zdravljenje, da bi obvarovali otročka.
Preberite še:
“Nosečnost je zagotovo največji čudež v mojem življenju do zdaj”
“Daruj življenje in prejel boš življenje”
Cristina svojega tretjega sina Nacha imenuje preživeli. Po rojstvu so ji naredili nove preiskave, da bi preverili, ali lahko nadaljuje zdravljenje. Ko je znova prišla k zdravniku po izid preiskav, jo je bilo skoraj sram povedati, da je spet noseča.
Potem ko ji je čestital za novico, ji je zdravnik povedal, da jo nosečnost varuje pred novimi aktivnimi poškodbami, ki so jih lahko ugotovili pri preiskavah.
Preberite še:
Iz teh 4 razlogov se ne odločajte za materinstvo
Danes Cristina še vedno doživlja zagone in je prikovana na invalidski stol, vendar ji je z vztrajnostjo in dobro voljo uspelo vstati in hoditi ob podpori. Še naprej lahko vzgaja svoje sinove, predvsem pa še naprej hodi z nasmehom skozi življenje.
O svoji bolezni pove, da ji je prinesla moč, da je presegla svoje meje. Zaradi nje je iz sebe potegnila najboljše ‒ da se lahko podarja drugim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Od gangsterja do duhovnika: “Bog ne kliče najboljših”
Preberite še:
Kratka molitev, s katero lahko začnete svoj dan z Bogom
Preberite še:
Že več kot 300 let nismo imeli bradatega papeža. In to z razlogom
