Gre za hipotezo pediatra v ZDA, ki že 15 let preučuje posledice pretiranega gledanja televizije pri otrocih
Otroci v razvitih državah v povprečju dnevno gledajo v različne zaslone štiri ure. Če so stari manj kot pet let, gledajo več televizije in manj uporabljajo mobilne naprave (pametne telefone ali tablice). Čeprav se šele začenjajo srečevati s temi povsod prisotnimi napravami, pa zanje porabijo 30 odstotkov svojega časa, ko so budni.
Vsebine, ki jih s temi napravami “zaužijejo”, so zelo fascinantne, ljubke, eksotične. Lep primer so risane animacije s hitrimi in zelo privlačnimi ritmi. Prav risanke so tiste, ki otroka resnično “povlečejo” in “ulovijo”, da v ekran gleda kot ohromljen ali omamljen.
Pediater Dimitri Christakis v ZDA že 15 let preiskuje prav omenjene težave. Preučuje, kaj se zgodi s temi otroki, ki na televiziji in drugih ekranih gledajo tako pospešene risanke. Iz tega preučevanja je skoval zanimivo hipotezo.
Poimenoval jo je hipoteza o prekomerni stimulaciji otrok od različnih zaslonov. Ta postavlja naslednje trditve: ko je otrok preveč izpostavljen številnim uram pred različnimi zasloni, njegov svet postane težji in bolj dolgočasen. Otrokova pozornost se skrajša, sposobnost osredotočanja na vsakodnevne naloge postane veliko težja, samoregulacija se zmanjša, osredotočanje na umirjeno igro postane težje.
Otrok zaradi dogajanja prek ekranov pričakuje, da bo ritem sveta zelo hiter, vendar vsakdanje življenje z obroki, igro in spanjem poteka umirjeno in z vedno enakim tempom.
Christakis poudarja, da so v njegovem laboratoriju odkrili, da prekomerna izpostavljenost tej hitri vsebini z ekranov v prvih treh letih življenja povečuje tveganje za težave s pozornostjo otroka v šolski dobi, torej od šestega leta starosti naprej. Ugotavlja tudi, da bi se to tveganje precej zmanjšalo, če bi otroci namesto gledanja v zaslone brali knjigo (ali le gledali podobe iz knjig, ko še ne znajo brati), peli, plesali ali se igrali na druge načine.
Otroci pa drugih oblik aktivnosti ne prakticirajo zaradi odločitev staršev in tudi zato, ker v nekaterih vrtcih risanke otrokom predvajajo, da bi jih lažje zabavali. Ravno vrtci pa bi morali promovirati svet besed, spretnih rok, motoričnega in zaznavnega razvoja.
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.