Bogoslužno leto doseže višek pri velikonočni vigiliji oz. velikonočnem bedenju. To je bogoslužje, ki ga obhajamo na predvečer velikonočne nedelje. Prvotno je vigilija trajala vso noč: začela se je sredi noči in je trajala vse do zore, ko se je začela maša. Prvi kristjani so tako pozdravili Božjega Sina ob njegovem vstajenju, njega, ki preganja temo noči.
Preberite še:
Kako so prvi kristjani praznovali zadnje dni velikega tedna
Sčasoma je bogoslužje postalo krajše, premaknilo pa se je tudi na zgodnejši večer. Velikonočna vigilija je čudovita izkušnja, ki človeka pritegne v samo srce pashalne skrivnosti.
Spodaj vam predstavljamo kratek vodnik po velikonočni vigiliji, skupaj s premišljevanji papeža Benedikta XVI., ki je v svojih pridigah med vigilijo pogosto razmišljal o bogoslužju.
Prvi del: Slavje Luči (Lucernarium)
Medtem ko je cerkev zavita v temo, pred cerkvijo zakurijo ogenj in ga blagoslovijo. S plamenom tega ognja nato duhovnik prižge velikonočno svečo, ki predstavlja Jezusa Kristusa, luč sveta. Diakon ali duhovnik gre v procesiji po temni cerkvi in se trikrat ustavi ter zapoje “Kristusova luč”, verniki pa odgovorijo “Bogu hvala”. Ko pride do prezbiterija, je že vsa cerkev ožarjena od sveč, ki so bile prižgane z velikonočno svečo.
Najprej je ogenj, ki postane luč. Ko se procesija pomika po cerkvi, ki je zavita v temo noči, luč velikonočne sveče postane en sam val luči, ki nam govori o Kristusu kot resnični jutranji zvezdi, ki nikoli ne zaide – Vstali Gospod, čigar luč je premagala temo.
Velikonočna hvalnica
Ko duhovnik z velikonočno svečo pride do prezbiterija, zapoje velikonočno hvalnico sveči, imenovano tudi Exsultet. To je starodavna hvalnica, ki govori o mnogih skrivnostih te noči.
Preberite še:
Kdor bo na nedeljo po veliki noči opravil sveto spoved in prejel obhajilo …
Čudovita hvalnica, ki jo diakon ali duhovnik zapoje na začetku velikonočne liturgije, nas spominja, da je ta sveča nastala kot plod dela pridnih čebel. Vse stvarstvo ima svojo vlogo. Prek sveče stvarstvo postane nosilec luči. Cerkveni očetje pa menijo, da sveča na nek način predstavlja Cerkev. Sodelovanje žive skupnosti vernikov v Cerkvi nekako spominja na delo čebel. Gradi skupnost luči. Sveča je tako poziv vsem nam, da se vključimo v skupnost Cerkve, saj je njeno bistvo pustiti Kristusovi luči, da sveti na tem svetu.
Drugi del: Besedno bogoslužje
Cerkev je še vedno temna. V tem delu poslušamo številne svetopisemske odlomke od Prve Mojzesove knjige pa vse do Nove zaveze, v katerih se razodeva čudovit Božji načrt. Med berili navadno prepevamo psalme in hvalnice.
Cerkev nam želi ponuditi vseobsegajoč pogled na celotno pot zgodovine odrešenja – od stvarjenja, poročila o izvoljenem ljudstvu Izraelu in njegovi osvoboditvi pa do pričevanj prerokov, ki celotno zgodovino nedvoumno usmerjajo proti Kristusu. V bogoslužni tradiciji so vsa ta berila imenovali prerokbe. Tudi ko neposredno ne napovedujejo prihodnjih dogodkov, imajo preroški značaj in nam kažejo notranji temelj in smer zgodovine. Stvarstvo in zgodovina postajata prosojna za to, kar je bistveno. Za roko nas popeljejo naproti Kristusu, kažejo nam pravo Luč.
Tretji del: Krstno bogoslužje
V tem delu bogoslužja duhovnik blagoslovi vodo, ki jo nato odnese do krstnega kamna. Tisti, ki bodo z njo krščeni, bodo oprani greha in prerojeni iz Kristusove smrti. Vsi navzoči ob prižganih svečah izpovejo vero in obnovijo krstne obljube.
Preberite še:
Zakaj Marija ob prikazovanjih pogosto joka?
Ob tej priložnosti so vsi tisti, ki so se pripravljali, da bi se pridružili Cerkvi ali da bi prejeli zakrament krsta ali birme kot odrasli, sprejeti v krščansko skupnost. V nadaljevanju maše pa prejmejo še zakrament prvega svetega obhajila.
Krst je več kot le kopel, očiščenje. Je več kot le to, da postanemo del skupnosti. Je novo rojstvo. Nov začetek življenja. V odlomku iz Pisma Rimljanom piše, da smo bili s krstom zraščeni s Kristusom v podobnosti njegove smrti. Pri krstu se izročimo Kristusu – on nas vzame nase, tako da nič več ne živimo le zase, ampak po njem, z njim in v njem. Živimo s Kristusom in zatorej tudi za druge.
Četrti del: Evharistično bogoslužje
Bogoslužje se bliža svojemu višku in koncu s praznovanjem svete evharistije, ki jo novokrščenci prvič prejmejo.
Preberite še:
Jezusovo vstajenje od mrtvih – resnica ali mit?
To je dan za bogoslužno srečanje, dan za srečanje z Bogom preko Jezusa Kristusa, ki je kot Vstali Gospod svoje učence srečal na prvi dan, nedeljo, potem ko so našli odprt in prazen grob. Teden je obrnjen. Nič več ne stremi k sedmemu dnevu, času, ko je Bog počival. Zdaj je prvi dan dan srečanja z Vstalim Gospodom. Srečanje se zgodi vsakič znova, pri vsakem praznovanju evharistije, ko Gospod na novo vstopi v sredo med svoje učence in sede z njimi k mizi ter se jim podari in jim dovoli, da se ga dotaknejo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?”
Preberite še:
21 pozitivnih stvari, ki bi jih morali govoriti svojim otrokom
Preberite še:
Zdravnik, ki je svoj zadnji recept napisal tik pred usmrtitvijo
