“V naši družini je beseda oprosti ves čas v obtoku in ko jo izrečemo, mislimo resno”

Čas študija je napovedal, da jo bo vedno vleklo na dve strani, pravi Mateja Feltrin Novljan, ki je po izobrazbi profesorica slovenščine in novinarka. Oba poklica ima rada in potem, ko je mikrofon na Radiu Ognjišče zamenjala za kateder, lahko na svoj način opravlja oba in se čuti izpopolnjeno.

Najpomembnejši poklic, ki je nad vsemi, pa živi v svoji družini, saj je mamica dvanajstletne Mance in desetletnega Jana ter žena Andreju, ki je prav tako učitelj, a ji ga je uspelo “okužiti” tudi z radiem. Pomembno mesto v njihovih življenjih imata tudi glasba in šport.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Najlepše je, če se lahko zbudim brez budilke, ker pomeni, da je to konec tedna. Vsako jutro je pri nas na sporedu vsaj nekajminutno “crkljanje” ali pa doooolg objem. Otroka pojesta zajtrk, Andrej sebi skuha kakav, meni pa najboljšo kavo – brez nje se dan sploh ne začne.  Nisem jutranji tip – tišina, objem in kava so nepogrešljivi.

Preberite še:
Katera od jutranjih rutin pa vam najbolj odgovarja?

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Uf, ogledalo in tehtnica nista moja najboljša prijatelja, je pa dejstvo, da sta najbolj iskrena. 🙂 Zjutraj si rečem: “Ko si bom uredila svoje sračje gnezdo na glavi (beri frizuro), bo že za odtenek bolje.”

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Z vsem, kar smo, nekaj sporočamo in če se znamo priložnosti primerno urediti, se tudi počutimo bolje.

Preberite še:
Preprosti stilski triki, s katerimi boste vedno urejeni

5. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
V tebi odpre neslutene dimenzije neskončne, zastonjske, brezmejne in res največje ljubezni, ki jo človek premore. In nam prinaša zelo odgovorno nalogo: otrokom moramo pomagati, da se ukoreninijo, in jim hkrati dati krila – to pa je vse prej kot enostavno in predstavlja življenjski izziv.

5. Za sabo imate naporen dan v službi, nato pa se še otroka odločita, da kakšno zagodeta. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Joj, tole vprašanje mi je pa dalo kar precej misliti. V resnici se ne spomnim nobenega takega dogodka, zame je dom najlepše pribežališče – ko vstopim v stanovanje in rečem: “Dober dan,” nazaj pa slišim dvoglasno in veselo: “Maaaaaamiiiii!” mi srce zaigra. Manca in Jan sta res eno samo veselje in ena sama sreča.

Res pa je, da včasih zaradi težkega dne v službi napačno odreagiram, ju utišam, nimam dovolj časa zanju …  A v naši družini je beseda oprosti ves čas v obtoku in ko jo izrečemo, mislimo resno, zato vsak nesporazum rešimo. Kaj bo prinesla puberteta, pa še ne vem, mogoče kdaj malce težja pogajanja, a upam, da so temelji dobri. 🙂

Preberite še:
Molitev v zahvalo za družino

6. Poslušalci Radia Ognjišče vašega glasu ne slišijo več tako pogosto, saj ste radijski mikrofon zamenjali za poučevanje slovenščine na osnovni šoli. Kako sta vas obe službi spremenili?
V šolo sem se pravzaprav vrnila po desetih letih. Zakaj? Odločitev ni bila lahka, a vem, da je bila prava. Radijski urnik je pač drugačen od šolskega, slednji ima proste vikende in praznike in tu se je pri meni najbolj zalomilo. Težko mi je bilo v nedeljo namesto sesti z družino h kosilu iti v službo, tudi prazniki so zame postajali prazni, nisem se jih več veselila, izgubili so čar.

Različni smo si, nekateri to doživljajo drugače, mene pa je to najbolj pestilo. Čutila sem, kako me otroka pogrešata in zdaj sta iskreno hvaležna, ker smo več skupaj. Res je, da sem ob odhajanju z Radia Ognjišče mislila, da bo lažje, kot je bilo v resnici, a sprememba službe ni mačji kašelj.

Zdaj je radio zame češnja na vrhu smetane, nekaj, kar opravljam res z iskrenim veseljem in hvaležna sem, da še lahko, da sem v stiku z vsemi in res sem ena srečna “honorarka”. Nekaj stalnih oddaj še pripravljam, pogrešam pa živi stik, torej vodenje programa, a upam, da se kmalu moj urnik spremeni in bo tudi to mogoče.

Delo v mediju in šoli je zelo različno – medij ustvarja neko svojo resničnost, lahko se odloči za slabe ali dobre novice, resnico ali laž, izpostavi tisto, kar želi; šola pa je realno življenje, brez olepšav, večkrat se pohecam, da je to “živjo življenje”.

Na radiu sem pogrešala konkretne bližine, nikoli nisem vedela, koliko ljudi zares posluša, kaj si mislijo. V šoli takoj dobiš povratno informacijo  in to mi je všeč, tudi delo z otroki in mladimi me izpopolnjuje – neverjetni so in res verjamem vanje, zato se ne bojim prihodnosti.

Taka kombinacija dela, kot jo imam sedaj, je zame res idealna. Vse, kar sem se naučila na radiu, lahko sedaj uporabljam tudi v razredu, izkušnje nas delajo boljše in teh se je kar nekaj nabralo: od vodenja prireditev, televizijskega prenosa, do snemanja zgoščenke in prijetnega športnega druženja s sodelavci.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Eno samo bi težko izpostavila. Prav vse, ki so mi bile dane – čeprav nekaterih še danes ne razvozlam čisto in v resnici še ne znam biti hvaležna zanje – pa so najbrž pripomogle k osebni rasti. Mogoče sem se naučila ponižnosti in vztrajnosti, trenutno me življenje brusi v potrpežljivosti, kljub vsemu naštetemu pa se še velikokrat dvignem nekaj metrov nad tla in zgubim stik z vsakdanjostjo, a vedno znova pristanem na realnih tleh – včasih so pristanki trdi, drugič bolj mili. Vse preizkušnje so me naučile, da življenje ni idealno, ampak realno, kljub vsemu ali pa mogoče prav zato pa zelo lepo.

Preberite še:
Izpolnjene sanje in preizkušnja, ki je postala drugi rojstni dan

8. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Večkrat rečem, da je v naši družini vsak večer “sveti” večer. Odkar imava z Andrejem otroka, sva vedno gledala na to, da je bil vsaj eden od naju zvečer doma, če se je le dalo, pa smo bili skupaj. Manca bo letos pomladi stara trinajst let, Jan enajst, a kljub temu jima večerno druženje veliko pomeni.

Večerja je lep trenutek, saj se po razgibanemu dnevu končno dobimo skupaj ob mizi, potem sledijo običajna večerna opravila. Najlepši del je, ko se vsi skupaj spravimo v otroško sobo in se pogovarjamo o dnevu, ki se poslavlja, se zanj zahvalimo, skupaj zmolimo in res nastane posebno vzdušje, ki je neprecenljivo.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Sreča je v srečanju z ljudmi in seveda s presežnim –  ker verujem v Boga, z Bogom. Zelo rada sem z ljudmi in radijsko delo je posebno zato, ker srečaš osebe, ki te tudi duhovno obogatijo; tu bi rada izpostavila duhovnika dr. Karla Gržana, ob katerem že petnajst let rastem, saj se mesečno srečujeva.

Sicer pa so mojo duhovno pot najbolj osmislili bratje kapucini, ki so me zaznamovali v mladih letih, mi pokazali pravo pot in naše  prijateljske vezi živijo še danes.  Pokazali so mi pot, kako z Bogom, ki je ljubeči Oče in ne nekdo, ki kaznuje, navezati prijateljstvo. Od takrat se veliko pogovarjam z Njim, se mu zahvaljujem, ga prosim, včasih se tudi prepiram, a najbolj se me dotakne pri maši v domači cerkvici Sv. Janeza Krstnika na Suhi, tam se popolnoma umirim in duhovno napolnim.

Pomembna pa so tudi dobra dela – takšna, ki jih opraviš in se z njimi ne hvališ, tudi to me duhovno zelo bogati.

Preberite še:
Velika ameriška svetnica svetuje, kaj storiti v duhovni suši

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… je to danost, ki jo z veseljem živim –  z vso svojo nežnostjo, (pre)občutljivostjo, intuicijo, sanjavostjo, klepetavostjo …  Lepo je biti ženska, ker imam ob sebi moškega, ki me zna prizemljiti in imeti rad takšno, kot sem. Lepo je biti ženska, ker sem posrednica življenja, saj sta pod mojim srcem zrasli dve čudoviti srci – in zanju se ne bom nikoli mogla dovolj zahvaliti.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.