Naša sogovornica, poimenujmo jo Ana, je za Mladi val je spregovorila o svoji izkušnji z vedeževanjem in posledicah, ki jih je to imelo v njenem življenju.
Kako ste preživeli svoje otroštvo?
Bila sem srečen, živahen, nasmejan otrok, pravi mali nastopač, vedno v središču pozornosti. Začutila sem, da v družini manjka bližine, zaupanja, ljubezni. Z očetom nisem imela stalnega odnosa, ni bil navzoč, za družino ni znal poskrbeti. Z mamo sva bili dobro povezani, a ko sta se z očetom ločila, nama ni več uspelo graditi najinega odnosa.
Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”
Kako ste sprejeli ločitev staršev?
Umaknila sem se vase, čutila sem se zapuščeno, zmedeno in krivo. Otopela sem. Nikomur se nisem potožila, ker se nisem imela komu. Veliko mi je manjkalo. Prisiljena sem bila odrasti.
Moji najbližji pa tudi drugi, s katerimi sem bila v stiku, niso živeli po krščanskih vrednotah. Nisem razumela, zakaj od Boga ne dobim, kar si želim. Zato sem se uprla.
Kakšen pa je bil ta upor?
Odločila sem se, da preizkusim vedeževanje. “Če mi Bog ne bo zakrpal praznine, bom poskusila drugje!” sem si rekla, ko sva s sošolko odšli k dvigajoči se mizici. Najhuje je, da sem verjela v Jezusa, a sem se obnašala, kot da ga sploh ne poznam. Izzivala sem Boga: “Nič se mi ne bo zgodilo, grem le po to, kar mi pripada. Ti me boš itak zaščitil. Saj verjamem vate, ampak dokaži svoj obstoj.”
Če prav razumem, gre torej za vedeževanje, pri katerem na mizico položiš roke in hudemu duhu postaviš vprašanje? Kaj se je zgodilo, ko ste bili tam?
Tako, ja. Postavljaš vprašanja, odgovor je lahko da ali ne. Če se mizica dvigne, je odgovor pritrdilen. Vprašaš lahko karkoli. V sobi je bil križ, to mi ni šlo skupaj. Ko sem jaz postavila vprašanje, se je mizica dvignila. Prav grozljivo je, koliko ljudi prihaja na ta kraj. Tako kot jaz takrat se verjetno nihče med njimi ne zaveda dejanske nevarnosti okultnega.
Vrniva se k tistemu vedeževanju. Kaj je sledilo mizici?
Tam je tudi neka postelja, kjer naj bi te duh napolnil s posebno energijo. Zares sem na roki nekaj čutila … In naslednji dan sem se zbudila zelo srečna in polna energije. Prekipevala sem. Zdelo se je, da se je praznina v srcu zapolnila, saj se nisem še nikoli počutila tako dobro kot v naslednjih nekaj tednih. A ni trajalo dolgo.
Kaj se je spremenilo?
Prišli so najtežji tedni mojega življenja. Občutila sem še močnejšo praznino. Vame se je naselila globoka žalost, bolečina, strah. Postala sem depresivna. Doživljala sem čudne občutke. Bilo je grozno. Marijo sem prosila, naj Boga prosi zame. Čez nekaj časa sem začutila mir. Vseeno pa se še nisem znebila močnih strahov. Bala sem se ljudi, prihodnosti, teme, samote. Strah me je razžiral.
Preberite še:
Tudi vi kar tako, malo za šalo berete horoskop?
Torej bi lahko rekli, da je hudi duh želel izkriviti Božji načrt za vas?
Ja, trudil se je, da bi se odvrnila od Boga, da bi talente uporabila v škodo sebi in drugim, da bi bila nesrečna, zvezana, da bi posegala po nebožjih stvareh: posebna glasba, droge, nečistost … Tako bi se ujela v njegove kremplje.
Kdaj ste Jezusa sprejeli za Odrešenika?
Pri tem je odločilno vlogo odigral moj fant. Prek njega, ki je čudovit Božji načrt zame, sem v začetku srednje šole vstopila v pristno cerkveno občestvo. Začela sem zares živeti, se osvobajati in spoznavati Boga, ki nas neizmerno ljubi. Vedela sem: “To je to, Jezus! Tvoja sem! Pripadam tebi, želim doživeti vstajenje.”
Preberite še:
Eksorcist: Tudi Slovenija ni imuna na satanizem
Odločili ste se za molitev osvobajanja in se nanjo pripravljali kar nekaj časa.
Spoznanje, da je okultizem hudičevo delo, da to ni Božja pot zame, me je prevzelo ob knjigi Osvobojen. Hotela sem narediti čistko. Bog mi je na pot poslal dobrega duhovnika.
Večer pred molitvijo me je popadla slabost, glavobol, telesne bolečine. Nisem vedela, od kod in kako. Zjutraj nisem zmogla vstati. Že sem držala telefon, da sporočim, da ne bom zmogla. Prešinilo me je, da nekdo noče, da se vrnem k Rešitelju. Sama ne bi zmogla, s pomočjo pa sem le prišla do župnišča.
Kesanje, vera, odpuščanje, odpoved v Jezusovem imenu, blagoslov so deli molitve za osvoboditev. Kaj se je zgodilo, ko sta z duhovnikom prišla do odpovedi hudemu duhu tiste mizice?
Skoraj me je odneslo. Zdelo se mi je, kot da me nekaj temačnega vabi, naj zaprem oči in se predam. Hlepela sem po tem, da se prepustim. Besed odpovedi nisem zmogla izreči.
Duhovnik je hitro ugotovil, kaj se dogaja, in mi zapovedal, naj ga gledam v oči. Nisem zmogla vzpostaviti očesnega kontakta. Po nekaj trenutkih sem ga le uzrla in izrekla odpoved. Začutila sem močno bolečino. Duhovnik je dvakrat molil nad mano. Bolečina je počasi postajala blažja in vame se je naselil mir. Bila sem na varnem, v Jezusovih rokah. Najraje bi jokala od miru ter od veselja objela duhovnika.
Preberite še:
Poznamo več vrst duhov. Katerim se moramo izogibati?
Kako ste potem zasnovali svoje novo življenje?
Bogu sem se dala bolj na voljo. Prebrala sem veliko knjig, začela redno moliti in skušala služiti bližnjim. Najtežje mi je zaupati v težkih situacijah, ko se ti zdi, da te ves svet zapusti. Ko ne zaupam, zaprem vrata milosti. To so lahko zelo hudi boji.
Torej po vaših izkušnjah hudi duh ne izpusti zlahka tistega, ki si ga prisvoji?
Tako je. Skušnjave so redne. A kar je Gospodovo, je njegovo in pika. Še vedno prihajajo preizkušnje in ne odzovem se vedno prav, a tako globoko ne zabredem več. Ker sem zrasla v Kristusu, je moral hudi duh spremeniti taktiko. Pomembno je, da ne pozabim, da pripadam Gospodu, Bog je moj Oče, ki me ljubi.
Zato mladi, ne nasedite laži! Bodite potrpežljivi in zaupajte! Gospodova pot je težja in strmejša, a edina pripelje k vstajenju in pravi sreči. “Kdor ima Boga, mu nič ne manjka! Kdor ima Boga, ta ima vse!”
Intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, v rubriki Mladi val. Avtorica: Klara Križaj.
Preberite še:
Je bil Jezus čarovnik?
Preberite še:
So vzhodnjaške verske prakse škodljive?
Preberite še:
Česa nas lahko Jezus ozdravi
