Jezuit pater Miran Žvanut zelo dobro ve, kaj pomeni tek na dolge proge. To mislimo povsem dobesedno. Nad tekom oziroma maratonom se je navdušil med študijem na Irskem. Še posebej rad teče na Ljubljanskem maratonu skozi svojo draveljsko župnijo. Zanj so navijali tudi že v Los Angelesu, tekel je na slovitem bostonskem maratonu. Pravi, da še posebej rad preizkuša meje svojih zmogljivosti: šibkost in hkrati neverjetno moč telesa.
Mineva 15 let od vašega prvega maratona v Belfastu. Koliko jih je že bilo odtlej?
Tekov je bilo veliko in niti ne štejem, maratonov in ultramaratonov pa je bilo 16, torej v povprečju eden na leto.
V zadnjih letih ste večkrat tekli na Ljubljanskem maratonu (LM), tudi z dobrodelno noto. Kaj ga dela posebnega za vas osebno? Boste tudi letos nastopili?
Prvi LM sem tekel leta 2004. Takrat smo po izkušnji z Irskega, kjer sem tekel v dobrodelne namene, zastavili projekt Živa voda. Z zbranim denarjem smo pomagali graditi vodnjake v afriški državi Malavi, kjer delujejo naši misijonarji. Takrat smo bili prvi, ki smo na LM tekli v humanitarne namene. Imeli smo tudi zelo močno podporo takratnega veleposlanika Evropske komisije v Sloveniji Erwana Fouéréja in slovenskega rekorderja v maratonu Romana Kejžarja. Zanimivo je, da so nas organizatorji že naslednje leto posnemali in uvedli dobrodelni tek v sklopu LM.
Preberite še:
15 tisoč navijačev in 600 duhovnikov nogometašev. To je Pokal vere
Težko je v nekaj besedah razložiti moj oseben odnos do teka in maratona, ker skriva v sebi toliko pozitivnih lastnosti, ki jih je nemogoče zaobjeti na hitro. Poleg skrbi za zdravje svojega telesa je tek odlično sredstvo, ki človeku pomaga k redu in disciplini. Meni kot duhovniku je še zlasti pomembna duhovna komponenta, saj mi telesni napori in fizična aktivnost pomagata iskati pristen odnos z Bogom. Ko gre za dobrodelni tek, je človek deležen še medčloveškega odnosa, ki ga odpira navzven in obogati z iskanjem bližnjega.
Letos se LM ne bom udeležil, ker sem poletje bolj posvetil kolesarjenju in se za maraton ne čutim dovolj pripravljenega. Gre namreč za napor, ki zahteva dolgotrajen trening, se bom pa verjetno naslednje leto spet podal po ljubljanskih ulicah.
Preberite še:
Ultramaratonci mu pravijo, da je nor: 100 kilometrov za družine z bolnimi otroki
Farani navijajo za svojega župnika, vas spodbujajo?
Vsakokrat, ko se udeležim LM, mi je najlepši del poti v Dravljah, kjer imam močno spodbudo faranov.
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?
Ko človek razmišlja, se zdi tek nekakšen simbol življenja: ko pride kriza, se je treba pregristi čeznjo in vztrajati, četudi kdaj ubereš počasnejši tempo ali hodiš. Katere prispodobe pa so se vam utrnile v tekaških letih?
Maratonski tek je kot življenje. Potrebuješ resno pripravo in če si dobro pripravljen, ti je maraton užitek. Pridejo seveda tudi krize, vendar mislim, da so nujen element teka, tako kot v življenju. Preprosto jih potrebujemo, da se iz njih učimo.
Poseben občutek je, ko tečem po robu svojih zmogljivosti in preizkušam, kje so meje mojega telesa. Takrat začutim Božji dotik, ki govori o moji šibkosti in hkrati neverjetni moči. Večkrat si ponovim besede apostola Pavla: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Flp 4,13) Tek po robu fizičnih zmogljivosti me dobesedno prežame z Božjo ljubeznijo in takrat se popolnoma prepustim Bogu.
Preberite še:
Martin Golob: Je res vsak župnik debel, plešast in tečen?
Prav v teh trenutkih sta človekov razum in volja na preizkušnji. V tekaškem besednjaku se reče hit the wall, ko se maratonec znajde pred t. i. zidom. Da to preprečimo, sta seveda pomembni tudi pravilna prehrana in razporeditev moči, predvsem pa zaupanje in vera.
Lahko delite kakšno prigodo s tekov?
Zgodb je veliko in vsaka je originalna, tako kot je vsak tek originalen. Trenutno mi prihaja na misel maraton v Los Angelesu leta 2011. Tekli smo v zelo slabih vremenskih razmerah, v dežju, vetru in nevihti. Zanimivo, kako se še posebej takšni teki vtisnejo v spomin. Tekli smo po Hollywoodu, Beverly Hillsu in končali v Santa Monici, krajih, ki jih večkrat gledamo v ameriških filmih.
Preberite še:
Mora res župnik “fehtati” za denar?
To je bil moj najhitrejši maraton, s katerim sem se uvrstil na bostonski maraton leto pozneje. Posebnost maratona v LA je bila tudi ta, da smo imeli na štartnih številkah napisano svoje ime, tako da sem ves čas poslušal, kako so ljudje ob progi vpili moje ime in me vzpodbujali, kar je čudovit občutek.
In prav na tem maratonu se mi je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Tik ob stojnici s hrano mi je prekrižal pot eden od tekačev, tako da mi na stojnici ni uspelo vzeti pomaranče, ki bi mi takrat prišla še kako prav. Lahko bi se seveda ustavil in šel nazaj, vendar bi padel iz svojega ritma, zato sem se odločil, da nadaljujem pot brez tako želene pomaranče.
V tistem trenutku pa mojo težavo opazi eden od prostovoljcev in steče za menoj ter mi ponudi pomarančo. To so situacije, ki mi velikokrat prikličejo solze v oči in takšnih trenutkov na maratonih ni bilo malo.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Smo Slovenci ob tekaški maniji zadnjih let preveč mahnjeni na rezultate? Kaj je po vašem še “zdravo” in kje je meja pretiravanja?
Vsak tekač ima svoj odnos do teka in svoj razlog, zakaj se z njim ukvarja. Duhovniški poklic je zelo podvržen stalnemu stiku in komuniciranju z ljudmi. Tek mi pomaga, da se sprostim, krepim svojo fizično pripravljenost in naberem moči za preizkušnje, s katerimi se kot duhovnik soočam. Prepričan sem, da je večina tekačev dejavnih iz podobnih razlogov. So pa gotovo tudi takšni, ki jim rezultati veliko pomenijo in jih na nek način motivirajo, da so aktivni, in v tem ne vidim nič slabega. Meje si mora postaviti vsak tekač sam.
Preberite še:
“Niti slutila nisem, da bo mož kar odšel k drugi … samo ni ga bilo več”
Preberite še:
Zakaj v naši družini ne praznujemo noči čarovnic
Preberite še:
Damjana Bakarič: Treba je premagati strah. Za njim so zmeraj največja bogastva
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
