“Zgodba ni resnična, je pa v njej opisanih nešteto resničnih dogodkov, ki so se dogajali in se še vedno dogajajo številnim brezdomcem. Razpad družine, izguba službe, družinski spori, odvzeti otroci, različne omame …” sporoča avtorica knjige Klošarka z MiklošičeveTanja Mlakar.
Se vam naslov zdi znan? Natanko takega je nosila tudi serija podlistkov, ki so v tedniku Družina izhajali poldrugo leto. Odmevali so v širokih krogih. Avtorico so spraševali, kje Irena, glavni lik romana, živi, kako se preživlja, kaj se dogaja z njenima otrokoma. Številni so ji hoteli pomagati, na založbo je celo prišla gospa, ki je Ireni želela podariti trisobno stanovanje, a so ji razložili, da gre vendarle za izmišljeno osebo.
Klošarka je četrta knjiga Tanje Mlakar, ki brezdomce srečuje vsak dan že več desetletij, saj na Miklošičevi službuje. Dolgo je tuhtala, kakšen odnos naj ima do njih, in tudi, kaj storijo z njenim darom.
Brez doma, a ne brez življenja
Po podatkih Vincencijeve zveze dobrote je v Ljubljani od 1200 do 1500 brezdomcev. V Sloveniji pa približno dvakrat toliko. Na letni ravni v omenjeni organizaciji pomagajo med 800 in 900 različnim uporabnikom. Dnevno jih na večerjo pride okrog 60, na zajtrk pa približno 20.
Preberite še:
Svet novodobnega suženjstva ‒ zgodbe iz Slovenije
Ne (le) kovanec, ampak pogled v oči
“Ves čas me je spremljalo vprašanje, kako jim pomagati. Kaj Jezus pričakuje od mene? Vedela sem, da ni v redu, če me vznemirjajo. Dala sem jim dar in odhitela naprej. Napravila sem delni zaključek, da se moram najmanj ustaviti. Človeka pogledam v oči, rokujemo se, morda vprašam za Kralje ulice. Nekdo mi je rekel, da ima notri svojo pesem. Vidim, da je prišel na ulico zaradi razhoda z dekletom. Občasno sem se začela zapletati v pogovor,” razlaga avtorica, ki tako daruje košček svojega časa, pozornosti, naklonjenosti.
Predstavitev knjige Klošarka z Miklošičeve Tanje Mlakar na @druzinadoo. pic.twitter.com/qv8wgFHAJr
— Aleteia Slovenija (@AleteiaSI) October 10, 2018
Pahljača žalostnih zgodb
Če pa pač ne utegne, le pozdravi, pokima, gre naprej: “Ne predstavljam si, da moram rešiti svet.” Pravi pa, da je največ, če brezdomca pogledaš v oči.
Preberite še:
Brezdomec pomagal neznanki v stiski in nato doživel presenečenje
Ob pogovorih so se ji začele odpirati zgodbe razdrtih družin, osamljenih otrok in drugih stisk. Te so na umetniški način – dogajalni čas je pred tremi desetletji – prenesene v delo. Avtorica je z literarno osebo tudi čustvovala – močno.
Preberite še:
Kako se je papež Janez Pavel II. spovedal pri duhovniku klošarju
Sin prinese rešitev
“Z njo sem žalovala, čutila, jokala. Ogromno. Jokala sem, kot da ne bi pisala te knjige. Čutila sem bolečino, ki je vela iz nje,” pripoveduje. A po drugi strani nikakor ni želela žalostnega konca. Točka preloma nastopi, ko ima Irena po dolgih letih spet možnost videti sina.
Kesanje, odpuščanje, sprava so tri sporočila romana. In še zdaleč ne edina: “Tudi če je človek na ulici, je lahko pošten, ohranja vrednote, večinoma poskrbi za higieno. Irena je bila močan zgled svojim otrokom. Hčerka ji reče, da je zanjo najboljša mami, da ima močne korenine. Te segajo tudi v vero, ki jo je dobila v otroštvu. Pokonci jo je držala hči, nato pa smisel, da spet vidi sina in mu po 12 letih pade v objem.”
Preberite še:
“Žalostno je, če šef ne razume, da morajo starši ob primerni uri domov k družini”
Preberite še:
Vzgoja za hvaležnost: Nemogoče je biti hkrati hvaležen in zagrenjen
Preberite še:
“Starši otrok z avtizmom so heroji”
