Ogledal sem si film Tiho mesto, novo grozljivko Johna Krasinskega, brez kakršnihkoli pričakovanj, da bom naletel na teološke ali duhovne teme. Želel sem si le zabavnega večera v kinodvorani. Kako čudovito je, ko te film preseneti! Ne vem, ali bi lahko našel rdečo nit, ki vse teme povezuje v celostno sporočilo, toda človek bi moral biti slep, da ne bi opazil cele množice verskih motivov v tem zanimivem filmu.
Tišina in molitev
Temeljna struktura zgodbe je preprosto in spretno predstavljena. Izvemo, da so zemljo kot strašljiva kuga napadla nasilna, požrešna bitja. Od kod prihajajo pošasti? Morda iz vesolja? Tega nikoli ne izvemo, zaradi česar je zgodba še toliko prepričljivejša. Peščica ljudi, ki je preživela holokavst, ugotovi, da imajo bitja, čeprav so slepa, izvrsten sluh. Ključ za preživetje je torej tišina. Naša pozornost se osredini na Abbotove, mlade starše in tri majhne otroke, ki se tiho prebijajo skozi čudovito, vendar nevarno pokrajino. Ko najmlajši otrok pritisne na stikalo svoje igračke in z brnečim zvokom prekine tišino, ga ena od zveri požre, tik preden bi ga prestrašen oče lahko rešil.
Preberite še:
Film o Frideriku Baragi. Kako so si ga zamislili Američani
Film nas nato ponese nekaj mesecev naprej in opazujemo Abbotove (sprašujemo se, ali je naključje sploh možno, saj abbot v angl. pomeni opat, op. prev.), ki nadaljujejo s svojim življenjem skorajda kot menihi: nobenih pogovorov, glasnejših od šepeta, izpopolnjen znakovni jezik, tiho delo s knjigami in na poljih, tiha, toda očitno goreča molitev pred večerjo … Priznam, da me je ta zadnja gesta, v današnjem času tako popolnoma odsotna iz filmov in televizijskih oddaj, močno pretresla.
Zaradi grozljivih pogojev trenutno ne pride v poštev nič, kar bi lahko povzročilo hrup. Zemljo obdelujejo ročno, ribarijo s predpotopno opremo, celo hodijo bosi. Najlepše pa je opazovati, kako v tem molitvenem, tihem, starinskem vzdušju celo ob dejstvu, da jim ves čas grozi neizbežna smrt, ta velikodušna in medsebojno požrtvovalna družina kar cveti. Starša skrbita za svoja otroka in ju varujeta, preživela brat in sestra pa sta skrbna drug do drugega in do staršev. Deklica celo redno tvega svoje življenje in se tiho poklanja spominu pokojnega brata na kraju, kjer je umrl.
Preberite še:
Presenetljiva novost, ki jo na filmsko sceno prinaša film Ivan
Kako se izogniti zlu sodobnega časa
Pošasti in zveri v drugih grozljivkah nas običajno spominjajo na stvari, ki se jih najbolj bojimo: bolezni, neuspeha, lastne hudobije, smrti. Čudovito je, da nam hollywoodski film sporoča, kako se lahko zlu sodobnega časa izognemo s tišino, preprostim življenjem, da se vrnemo k zemlji in molitvi ter skrbimo drug za drugega.
Osrednja drama Tihega mesta je, da gospa Abbot pričakuje otroka. Vsa družina se zaveda, da bi novorojenček s svojim jokom zanje v trenutnih okoliščinah pomenil gotovo smrt. In vendar se odločijo, da otroka ob rojstvu ne ubijejo, ampak ga skrijejo in na različne načine skušajo utišati njegov jok.
V času, ko je večji del naše kulture pripravljen moriti svoje otroke iz najneznatnejših razlogov, ko zakonodaja v celoti ščiti splav z delnim rojstvom, ko ljudje veselo oznanjajo, da nikoli ne bi rodili otroka v ta grozen svet, malodane samostanska družina v filmu sprejme življenje celo v najhujšega med svetovi kljub temu, da so zato sami v smrtni nevarnosti. Ko se dete rodi, se mati znajde sama (če želite podrobnosti, si oglejte film) in v najbolj ranljivem položaju, kajti ena izmed zveri je uspela vstopiti v njihovo hišo. Ko rojeva, požrešna žival čaka v zasedi. Ob tem sem si nemudoma predstavljal prizor iz knjige Razodetja, ko Marija vpije od porodnih bolečin, zmaj pa potrpežljivo čaka, da bi požrl otroka.
Preberite še:
“Jokal sem le dvakrat: ob filmu Misijon in ko sem spoznal papeža”
Nesebično žrtvovanje
Ko opatinja v bolečinah rojeva, opat išče svoja otroka, ki sta v nevarnosti. Najde ju ujeta v zapuščenem avtomobilu, ena od zveri pa ju napada skozi streho kot tiranozaver rex v filmu Jurski park. Oče svoji hčerki, ki ga prestrašena opazuje skozi avtomobilsko okno, nameni besede: “Rad te imam, vedno sem te imel rad,” nato pa zakriči, da bi pritegnil pozornost pošasti.
To dejanje nesebične ljubezni, s katerim otroka osvobodi nevarnosti, čudovito spominja na premišljevanje cerkvenih očetov o Jezusovi smrti. V samožrtvovanju na križu, argumentirajo cerkveni očetje, je Jezus sile zla izvabil na plano in stran od ljudi, ki so bili v njihovih krempljih. Na podoben način tudi v filmu postane jasno, da je oče s smrtjo svoji družini zapustil sredstva, s katerimi bodo lahko premagali pošasti.
Niti sanja se mi ne, ali je ustvarjalec filma razmišljal o čem podobnem, na Wikipediji pa je o Johnu Krasinskem zapisano, da je sin katoličanov, Poljaka in Irke, ter da je bil vzgojen kot dejaven vernik. Dokler kdo torej ne dokaže nasprotnega, bom vztrajal pri tem, da je Tiho mesto najbolj nepričakovano verski film leta 2018.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
Preberite še:
5 razlogov, zakaj si morate ogledati ta italijanski film
