Film Marijina zemlja ste si lahko v organizaciji ekipe #deliJezusa lahko ogledali že 24. januarja, od 1. marca pa si ga lahko ogledate tudi v ljubljanskem Koloseju.
Režiser Juan Manuel Cotelo, ki je ustvaril tudi odmevna filma Poslednji vrh in Footprints, je ob tej priložnosti v intervjuju za Aleteio Slovenija razkril delček svojega srca.
V vaših filmih ne nastopajo znana imena, vaša ekipa šteje le nekaj posameznikov, a filmi se lahko postavijo ob bok največjim filmskim produkcijam. V čem je skrivnost, čar, ki privablja množice k ogledu?
Če naši filmi privlačijo, je to zato, ker privlači evangelij. Kako naj bi ljudi ne privlačilo veselo oznanilo, da smo ljubljeni, zaželeni, da nam je odpuščeno – brezpogojno!? To je res veselo oznanilo, čudovito, resnično in zelo učinkovito za tiste, ki ga prenesejo v konkretno življenje. Bilo bi čudno, če ne bi privlačilo.
Kar moramo storiti kristjani, je le, da pokažemo lepoto evangelija in ta bo sama po sebi privabljala k ljubezni. Kajti zavedno ali nezavedno vsi hrepenimo po njej.
Preberite še:
Uspešni vohunski triler o Mariji končno v slovenskih kinih
Vaši filmi so nizkocenovni. Bi z neomejeno količino finančnih sredstev snemali drugače?
Vsaka produkcija zahteva svoj proračun. Cene določajo najeti profesionalci in ponudniki storitev, mi pa poiščemo najbolj ekonomične načine za vse nujno potrebno pri produkciji, distribuciji in promociji naših projektov.
Imamo preprost kriterij: izogibamo se vsakemu luksuzu in kapricam, ki večajo proračun, in izogibamo se varčevanju, ki bi znižalo kakovost. Gledalec si jo zasluži. Na razumen način zapravimo le najnujnejše za dober film, nič več, nič manj. Za kritje stroškov v naši Fundaciji Infinito+1 računamo izključno na velikodušnost ljudi, ki naše delo ljubijo in želijo z nami deliti naše poslanstvo. Pridružijo se s svojimi darovi.
Kaj ste želeli doseči s filmom Marijina zemlja? Kako ste ga zastavili?
Namen filma je pokazati gledalcem, da imamo razlog za upanje. Nihče ni nikoli sam! V nebesih imamo ljubečega Očeta. Imamo Boga, ki je postal človek, da bi nam služil. Imamo dobro Mater, ki nas spremlja na poti k Očetu. Ni pomembno, če smo zagrešili grozne stvari, Božje usmiljenje nima meja.
Celoten film je eno samo povabilo k upanju. Ne podaja teoretičnih lekcij. V njem spregovorijo tisti, ki so v svojem lastnem življenju izkusili resničnost Božje ljubezni. Prej niso verovali. Danes ne le da verujejo, ampak v vsakem trenutku živijo z Bogom.
Preberite še:
“Bog je ženska. Ima najlepši nasmeh, kar sem jih kdaj videl”
V filmu ste režiser in igralec. Kako ste združevali obe vlogi?
Lik gospoda Diabla (v španščini pomeni hudič, op. a.) predstavlja del moje biografije. Nekoč sem izzval Boga s svojo inteligenco: sprejmem, če razumem. A vzvišena drža preprečuje ljubeč in zaupljiv odnos z njim in za temelj resnice postavi nekaj zelo majhnega: mojo inteligenco.
V trenutku, ko človek dojame, da ni on merilo za resnico, da je ta bistveno večja od njegove zmožnosti, da bi jo popolnoma razumel, začne živeti iz zaupanja. Popotovanje od vzvišenosti do ponižnosti je prikazana v omenjenem liku.
Kako ste se počutili v njegovi vlogi? Kaj se je skozi zgodbo dogajalo v srcu?
Trudim se, da vse, kar v življenju delam, pusti v meni sled, me spreminja. Ne želim biti le opazovalec in analitik. Želim, da vsak dogodek v mojem življenju prispeva k moji rasti.
Tudi film Marijina zemlja je zame stalno odkrivanje konkretnih načinov, kako živeti bolj ljubeče in veselo. Je nedokončan proces: vsakokrat, ko znova gledam film, najdem nove vidike, ki me vzpodbujajo k rasti.
Kakšen je vaš odziv na kritike, da film prepričuje že prepričane in ne posreduje znanstvenih in intelektualnih argumentov, ki bi neverujoče pripeljali k veri?
Ti kritiki bi bili začudeni nad množico ljudi, ki v kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje: Bog je ob filmu Marijina zemlja obudil veliko spreobrnjenj. In bili bi začudeni nad ljudmi, ki so šli v kino kot “verniki” s trdim srcem brez ljubezni, z glavami, polnimi intelektualnih argumentov v zvezi z vero, a odšli z željo po živi ljubezni.
Ne gre za verujem ali ne verujem, gre za ljubim ali ne ljubim. V zgodovini človeštva se niti ena sama oseba ni zaljubila na podlagi intelektualnih argumentov. Kdor ljubi Boga z razlogi, ga ne bo nikoli spoznal. Bog je ljubezen. Odnos, ki ga ima z nami, je izključno ljubezen. Oče ne pričakuje, da ga bo sin znanstveno preštudiral in argumentiral, šele nato verjel, da obstaja. Pričakuje vzajemno ljubezen in to, da sin njegovo ljubezen sprejme.
Bog je naš Oče in mi smo njegovi otroci. Kdor ga iskreno išče, mora biti kot dojenček, ki ljubezen preprosto sprejme in se o njej ne sprašuje. Intelektualna vzvišenost je za ljubezen zavora. Nikogar ne želim prepričevati, naj ljubi. K ljubezni vabim s povabilom, ki prihaja od Kristusa: namenjeno je vsem, kajti Kristus služi vsem, brez izjeme.
Preberite še:
Kako sem zaradi Boba Dylana začel začel verjeti v resničnega Jezusa
Preberite še:
Obstaja težava, ki je Bog ne more rešiti
Le kaj o filmu mislita naša mati Marija in naš Gospod? Sta vam med snemanjem dajala nasvete ali pustila popolno svobodo?
Bog nam je podaril neizmeren dar, ki se ga včasih bojimo: svobodo. Vesel je, ko vidi, da delujemo svobodno. Veseli se naših odločitev, načrtov, dogodivščin. Edino, kar nas prosi, je, da delujemo v skladu z ljubeznijo. Če delujemo iz nje, ploska vsemu, kar delamo.
S to zavestjo delam in uporabljam svoje talente – njegov dar. Čutim, da On uživa, ko gleda svojega sina pri delu. Prosim ga, da usmerja moje korake in mi pomaga rasti. Je pa žalosten, ko nas vidi polne strahu, neodločne, navezane na mnenje drugih o nas in če želimo ugajati ljudem, ne iščemo pa Njega.
Končujete nov projekt: film o odpuščanju s Timom Guénardom. Kaj vas je nagovorilo k obravnavi te tematike?
Res, z njim in z mnogimi drugimi, ki so v svojem življenju doživeli neskončno moč odpuščanja. Nič ne osvobaja bolj kot to, da lahko odpustim in mi je odpuščeno. Nič drugega ne more končati konfliktov.
Svet je poln vojn na vseh ravneh: med državami, idejami, sosedi, brati, zakonci, otroki … celo med verstvi. Sama nasprotovanja. Odpuščanje je edina možna pot za obnovo miru. Odpuščanje je tako pomembno, da je do snemanja filma Največji dar moralo priti.
Preberite še:
“Jokal sem le dvakrat: ob filmu Misijon in ko sem spoznal papeža”
Preberite še:
Caviezel: Nadaljevanje Kristusovega pasijona bo največji film v zgodovini
Preberite še:
Če bom izpolnjevala zapovedi, me bo Bog imel rad. Resno?
