Ker krščansko izročilo svetega Joahima in sveto Ano priznava kot starša Device Marije, njuno srečanje pri jeruzalemskih Zlatih vratih velja za pomemben trenutek v zgodovini odrešenja.
Medtem ko zgodba o srečanju Joahima in Ane ni omenjena v nobenem od kanoničnih evangelijev, pa jo najdemo v apokrifnih besedilih (predvsem v Jakobovem protoevangeliju, pa tudi v Zlati legendi Jacobusa de Voragina in drugih ljudskih pripovedih), zato je bila ta pripoved dobro znana že od samega začetka krščanstva in je tako postala del krščanskega izročila – do te mere, da je bila tema številnih pomembnih umetniških del nekaterih največjih krščanskih umetnikov, vključno z Giottom in Dürerjem.
Po apokrifni pripovedi sta bila Joahim in Ana pobožna zakonca, ki sta hrepenela po otroku. Kot se pogosto dogaja pri pomembnih svetopisemskih osebnostih, sta bila dolga leta brez otrok, kar je veljalo za znamenje Božje nenaklonjenosti in je povzročilo marsikatero družbeno obsodbo in kritiko. Joahim se je zato umaknil v gore (po nekaterih zapisih tudi v “puščavo”), kjer se je postil in molil ter prosil za Božjo naklonjenost. Podobno je Ana goreče molila v svojem vrtu.
Pravijo, da se je v trenutkih njune pobožnosti vsakemu od njiju posebej prikazal angel in ju obvestil o skorajšnjem rojstvu otroka, ki bo blagoslovljen in izbran od Boga. To božansko razodetje je njuni srci napolnilo s hvaležnostjo in drug drugemu sta pripovedovala, kaj se jima je pravkar zgodilo – do srečanja je prišlo pri Zlatih vratih v Jeruzalemu.
Zlata vrata, znana tudi kot Vzhodna vrata ali Vrata usmiljenja, so pomemben vhod v starodavnem mestnem obzidju, ki obdaja staro mestno jedro Jeruzalema, ter imajo verski in zgodovinski pomen v vseh abrahamskih izročilih. V judovstvu so vrata povezana z verovanjem, da bo skozi njih v mesijanski dobi v Jeruzalem vstopil Mesija – kot pri Jezusovem vstopu v Jeruzalem na cvetno nedeljo.
Zato je povsem primerno, da na tem mestu v zgodovino odrešenja vstopi tudi Marija.
Zlata vrata tako služijo kot mesijanska kulisa za srečanje Ane in Joahima, trenutek božanskega zbliževanja in izpolnitev Božje obljube. Izročilo ta prizor razume kot prikaz Marijinega brezmadežnega spočetja, ko je brez greha spočeta v Anini maternici, in kot protiutež oznanjenju, ki prikazuje Jezusovo utelešenje.
Včasih je bil na upodobitvah tega srečanja prikazan tudi nadangel Gabriel, ki je vedno navzoč na upodobitvah oznanjenja.
V nekaterih pripovedih se Joahim in Ana pri vratih poljubita. Za nekatere srednjeveške bralce in komentatorje je bil poljub dobesedni, za druge pa simbolni prikaz trenutka Marijinega spočetja.
V drugih pripovedih se Joahim in Ana namesto tega objameta. V vsakem primeru pa jih večina Joahima in Ano razume kot figurativno povezana z Abrahamom in Saro – v neprekinjeni črti, ki od prvega očaka vodi vse do Jožefa in Marije.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
