O gospe Ljerki Palovec Toplak sem prvič prebral v članku prijateljice Alenke pred leti. Bila je dama, ki naredi vtis, ampak potem sem nanjo pozabil oziroma se na svojo željo sploh ni pogosto pojavljala v medijih. Vse do letošnje pomladi in večera, ko sva z Martinom Golobom gostovala v Mestni knjižnici Ljubljana. Pred dvigalom, ki vodi v dvorano, smo se srečali z dvema damama. To sta bili gospe Natalija in Ljerka. Ne glede na moj spomin za obraze, ki je polomija in me velikokrat potisne v strahovito zadrego, sem se je nemudoma spomnil.
Nad predstavitvijo knjige Na spletni prižnici in še posebej nad Martinovim likom je bila navdušena. Posvetilo in srečanje z Martinom je 98-letnico vzradostilo, kar je jasno in glasno povedala.
Najin edini nesporazum
Pocukal se jo za rokav za intervju, a izkazalo se je, da sva se napačno razumela. Intervju je zato posnet, a ni doživel objave. Namesto prgišča klikov in gotovo širokega zanimanja, ki bi ga pogovor izzval, sem dobil nekaj še bistveno dragocenejšega – ure neprecenljivih pogovorov, kot se je izkazalo, v zadnjih mesecih njenega življenja, s kljub svojim skoraj 99 letom tako bistro, iskrivo, modro in plemenito gospo. Neverjetno čilo tako v telesnem kot umskem in duševnem smislu. Zdela se mi je kot učiteljica življenja.
Ljerka in Martin:
Želela je biti obdana le s pozitivnostjo – mislimi, besedami, dejanji, ljudmi. “Ko me želijo obhajati negativne misli, se spomnim na kaj lepega in razmišljam o tem. Negativne misli vlečejo navzdol. Pozitivne dvigajo.” Še posebej je poudarila hvaležnost: “Tisti trenutek, ko rečeš hvala, se zavedaš, da stvar imaš. Ogromno ljudi pa le čaka, morda se jim zdi to, kar imajo, samoumevno. Z njo koristiš sebi, hvaležnost pa žari tudi iz tebe.” Izpisovala in sestavljala je misli o hvaležnosti in si skrbno označevala pomembne odlomke in navedke iz knjig.
V njenem naslonjaču
Klepetala sva o njenem zanimivem življenju, ljubljenem možu, s katerim sta leta 2005 praznovala zlato poroko, in verjetno ni minila ura v dnevu, da se v obdobju po njegovi smrti ne bi spomnila nanj. Pripovedovala je o starših, prijateljih, o tem, da nikoli ni čutila pripravljenosti in želje, da bi postala mama. Prasnil sem v smeh, ko mi je dejala, da sem videti mladostno, in se čudila, ko sem stopal čez dve stopnici njenega čudovitega meščanskega stanovanja, v katerem je vsak predmet pripovedoval svojo starodavno zgodbo.
V Boga je verovala, na svoj način, ampak je. Naj ji bo obilen plačnik za vse dobro, ki ga je storila na tem svetu. Iskrena hvala, gospa Ljerka.
