Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 21. julija |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Hvala, draga Cerkev, za srečen zakon!

MAŁŻEŃSTWO

MNStudio | DepositPhotos

Agata Hren - objavljeno 19/06/23

O smernicah, ki nam znajo otežiti življenje, a nas usmerjajo na pot globoke izpolnjenosti

Spomnim se, da sem v srednji šoli neki starejši prijateljici dejala: “Ne razumem, zakaj se ne sme imeti spolnih odnosov pred poroko, ampak če Bog tako pravi in ker ga imam rada, ga bom upoštevala.” Spomnim se tudi, da se je ob mojem argumentu zasmejala, češ, da to pa ni ravno razdelan razlog, a meni je bil vse, kar sem potrebovala. “Če Bog tako pravi, ga bom upoštevala, ker ga imam rada.”

Danes se počutim kot v mehurčku. Gledam moža, ki ga obožujem, in se počutim blagoslovljena, da ga imam. Nikoli ne razmišlja dvakrat, kadar se mora za nas odpovedati ugodju, prostemu času ali spanju. Nosi vso finančno odgovornost za našo družino in vse skrbi, ki jih meni pove šele, ko se srečno razrešijo, da me ne bi obremenjeval.

V zadnjih tednih sem se srečevala s hudo izčrpanostjo in krhkim zdravstvenim stanjem, tako da je po službi moral poskrbeti še za otroke in večerjo. Ko sem jaz skupaj z otroki zvečer zaspala, je on še pozno v noč pospravljal, da me naslednji dan ne bi pričakala umazana kuhinja. Ne glede na občasne prepire in slabo voljo se počutim kot v mehurčku, kot v oazi.

Na levi in desni se namreč poznani pari ločujejo in družine razpadajo. CSD-ji, sodišča, prerekanja, otroci na minskem polju, jeza, kdo je v celi zgodbi za vse bolj kriv in kdo je bolj grd. Ko poslušam njihove zgodbe, vedno povprašam po začetku skupne poti … in mi je kmalu vse jasno – težko bi se izšlo drugače, kot se je.

Cerkev, čeprav včasih zahtevna s svojim naukom, ve, kaj govori. Daje nam smernice, ki nas morda v hipni situaciji ne bodo hedonistično osrečile, včasih nam življenje celo izredno otežijo, nas pa usmerjajo na pot globoke izpolnjenosti. Cerkev je mati, ki vodi svoje otroke, in ko vidim, kaj vse mi je prihranjeno, ker sem bila pod njenim plaščem, ji ne bi mogla biti bolj hvaležna. Čeprav vsega takrat nisem razumela.

Pred dobrimi desetimi leti se mi je eden od parov, ki sta sveže ločena, posmehoval, ker sva se odločila za vzdržnost do poroke. Drugi par se je norčeval iz naju, ker sva hodila na pripravo na zakon, ker jo za cerkveno poroko potrebuješ. “Midva je nisva potrebovala, ker sva tako popolna drug za drugega,” je žena na pol v šali na pol zares pristavila. Leto kasneje sta že živela na ločenih naslovih.

Pa naj to ne zveni kot sodba. Resnica je, da ne vem, kje bi bila sama, če ne bi imela Boga. Ko poslušam te zgodbe, se marsikdaj lahko vidim, da bi to lahko bila tudi moja pot in kako je brez usmeritve Cerkve v sodobnem svetu skorajda nemogoče sklepati kakovostne odnose.

Spolni grehi zaznamujejo. Če je spolnost pričakovan del razmerja od prvega zmenka naprej … Ah, kaj bom zastarela! Če spolnost prehiti odločitev, da si rečeta, da sta fant in punca, od kod bosta kot par zmogla zgraditi trdno zaupanje v zvestobo. Nimata jamstva, da je druga oseba tega sploh sposobna. Spolna svoboda je tisto, v čemer sta se vzgajala.

Seveda je tudi kontracepcija nekaj samoumevnega, kajne? Ker kdo pri zdravi pameti še vidi otroke kot dar, pa tudi tista tedenska vzdržnost v plodnem obdobju je znak, s kakšnim veseljem Cerkev zatira človeško spolnost, če je še v zakonu ne dovoli brez omejitev. Kakšna prevarica skorajda ni vredna omembe, ker kje pa je par, ki se mu to ni zgodilo. Na koncu pa še splav, ker otrok, ne da bi sami rekli, da ga hočemo, težko najde prostor, kjer je edina religija hipno ugodje in je žrtvovanje svojih potreb za nekoga drugega znanstvena fantastika. Voila! Recept za ranjeno srce in odnos, ki je vir bolečine.

Včasih jokam s prijateljico, ki se ločuje. Deset let nefunkcionalnega zakona, polnega osamljenosti, tleče jeze, verbalnega nasilja in vztrajanja zavoljo otrok. Zakon, za katerega sem povsem prepričana, da se ne bi sklenil, če bi poznala cerkveno učenje in bi mu želela slediti – če se ne bi odločila, da bo z njim spala pred poroko ter če bi se odločila za temeljito pripravo na zakon.

V navalu čustev se občasno zalotim, kako svojima devet- in petletniku delim nasvete za dober zakon in šele ko končam, dojamem, kako čukasto me gledata. Kljub temu mi ni žal. Upam, da jima to počasi in neopazno pronica v kri, da tega ne bosta spoznala šele pri štiridesetih, ko bo njuno srce že polno ran.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši Družini, letnik 44, številka 23.

Tags:
zakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.