Po maši sva se z možem domov grede ustavila pri sosedih. Skupaj smo občudovali rumene in bele vrtnice, ki so bile v polnem razcvetu. Pomislila sem, kako nam s svojo lepoto nevede razodevajo lepoto stvarstva in nam sporočajo globljo resnico: “Če je že stvarstvo tako čudovito, kako velik in domiseln je šele Stvarnik!”
Spomnila sem se evangeljskih besed, ko Janez Evangelist samega sebe imenuje: “Učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 21, 20b). Prešinilo me je: “Kaj pa jaz? Si upam reči, da sem učenka, ki jo Jezus ljubi? Zares verujem v Gospodovo nesebično ljubezen?”
Z umom vem, da sem ljubljena in da me Jezus neizmerno ljubi, vendar moram njegovo brezpogojno ljubezen vsak dan znova ozavestiti in ji vsak dan znova zavestno nameniti prostor v globini svojega srca. Le če dovolim Gospodu, da on zdravi mojo slabo samopodobo, sem sposobna premagovati lastne negotovosti. Proces zdravljenja pa v meni posledično prebuja željo po dobroti, lepoti in novih odnosih. Ne gre brez truda.
Pri sosedovih smo na klopci pred hišo sproščeno klepetali in se sladkali z medico. Soseda, ki ni več rosno mlada, nam je z veseljem pokazala svojo novo harmoniko, ki se jo je začela učiti pred kratkim.
Ko je zaigrala, so ozračje napolnili veseli zvoki in nas vse še bolj prešerno razpoložili. Občudujem jo, da poleg svoje redne službe še otroke uči verouk. Pogosto jo vidim, kako se z njimi podi po travniku za župniščem in jim tako sporoča, da ji je mar, kako se počutijo.
Sredi sproščenega klepeta se je pojavila zanimiva misel, češ, kako živahno in predvsem manj dolgočasno v hipu postane življenje, če si upamo izstopiti iz cone udobja oziroma iz utesnjujočih vzorcev vsakdanjega mišljenja. Menili smo, da je za to potreben pogum, predvsem pa nas ne sme skrbeti, kaj si bodo o nas mislili in govorili ljudje.
Da smo lahko to bolje razumeli, smo pomislili na film Nune pojejo, ki je predstavil drugačen način evangelizacije. Bi bila torej kakšna duhovna pesem, zaigrana na harmoniko, preveč nenavadna? Se morajo glavne spremembe res najprej zgoditi v naših glavah?
Jezusa niso utesnjevali miselni vzorci. Da je lahko izpolnil Očetovo voljo, je v naš prostor in čas vstopil po Mariji, preden pa se je vrnil k Očetu, je obljubil, da bo po Svetem Duhu ostal v naših srcih.
Od tam nas vabi, naj po Božji besedi in zakramentih tudi mi spoznavamo in uresničujemo Očetovo voljo. Ko mu vedno bolj zaupamo in dovolimo, da tudi nas povede iz utesnjenih miselnih vzorcev, tudi mi doprinašamo k preobrazbi naše družbe.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 18.
