Stojim ob oknu in gledam v temo zimskega jutra. Mimo priteče eden od vnukov, ki stanujejo v zgornjem nadstropju hiše, in oddirja proti šoli. Očitno je danes pozen in nima časa, da bi se ustavil za objem in križ na čelo.
To občasno naredi kateri od njih. V mislih ga blagoslovim in pokrižam, saj sem že prej, ko sem sedela ob Jezusovih nogah, vsakogar od mojih dragih, ne glede na to, kje živi, poimenovala z imenom, ga skrila pod Marijin plašč in jo prosila, naj jih varuje.
Sicer pa opažam, kako počasi dojemam svojo vlogo do mojih mladih družin, kako počasi se moji možgani prilagajajo. Vedno znova iščem možnosti in priložnosti in se sprašujem, kaj danes lahko naredim, česa ne smem opustiti … Zavedam se, da ne smem nikoli reči, da me ta mladi ne brigajo več, češ: “Saj me nočejo poslušati. Naj se imajo, kakor hočejo!” Če bi tako mislila ali rekla, bi to pomenilo, da je moje srce polno neizpolnjenih pričakovanj, čemur bi sledila zagrenjenost.
Ubadam se z mislijo, kako starejši težko sprejemamo dejstvo, da se morajo mladi kljub našim izkušnjam in želji, da bi jim pomagali in jih česa obvarovali, učiti iz lastnih napak, da se mora vsaka generacija odločiti zase. Lahko pa jim stojimo ob strani in jim pomagamo z molitvijo. To pa zame pomeni, da z nikomer (razen z Jezusom) ne govorim o “njihovih napakah”, češ: “Zanje lahko samo še molim!” Molitve in blagoslova nikoli ne uvrščamo v kategorijo “samo še”, saj gre za najmočnejši orodji in orožji! Bog je jasen, ko pravi: “Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.” (1 Pt 3,9)
V Lukovem evangeliju beremo, kako blagoslov “prodira” celo skozi kožo in vse telesne strukture in ga nič ne ustavi. Zato sta se bratranca Janez in Jezus prepoznala že v telesih svojih mater. Res je, blagoslov ne pozna ovir, zaprtih sten, oken ali vrat. Ko v molitvi komu namenim blagoslov, tistega, ki mu je namenjen, vedno najde. Blagoslov ni odvisen od mene in mojih zmogljivosti, saj me visoko presega. Sveti Duh je tisti, ki moje molitve in blagoslove, za katere prosim, dostavi na pravi naslov.
Za Gospoda, v čigar imenu blagoslavljamo, ni omejitev, saj Njegovo ime ne pomeni le blagoslov, pač pa tudi “On rešuje”. On je vseprisoten, vsemogočen in večen, je isti včeraj, danes in jutri. Zanj tudi moja premajhna vera ni ovira, saj ve, iz kakšnega “testa” sem, ve, da mora mojo vero sam dopolniti. O tem me pouči pisec pisma Hebrejcem: “Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere.” (Heb 12,2)
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
