Maja Martina Merljak je ljubljanska igralka, ki pri vsem, kar dela, pusti vtis. Samozavest, odločnost in trma so del nje že od rojstva. Kariera ji je še pred nekaj leti predstavljala najpomembnejši del življenja, a danes ni več tako. Glavni “krivec” za to je življenjska (pre)izkušnja, ki ji je dosedanje prioritete postavila popolnoma na glavo.
Pravi “brzovlak”
Maja je odlična na številnih področjih. Ne le, da je igralka z opravljeno AGRFT, je tudi moderatorka prireditev, plesalka, trenerka javnega nastopanja, izobraževala se je na področju solo petja, trenutno pa obiskuje še podiplomski študij iz scenaristike in filmske režije v Londonu. Od kod ta zagnanost?
“Ker je mama v mojih najrosnejših letih zaključevala fakulteto, sta bili moji varuški sestra in brat. Rada povesta, da sem bila že takrat samosvoja – in temu primerno zelo naporna. Z igračo se nisem mogla igrati zdržema niti pet minut, zbežala sem od doma … Moji mami in ‘tatiju’ se kar smeji, ko vidita, kako so se vloge obrnile. Zdaj se jaz ukvarjam s svojima nabritima sinovoma. Nočeta biti privoščljiva, a vseeno sta,” z nasmeškom pove.
Dodaja, da bi bilo zanjo najhuje, če bi morala na stara leta z razočaranjem premišljevati o tem, da ni izkoristila vseh danosti. Prijateljice so ji zaradi “hiperaktivnosti” nadele vzdevek “brzovlak”.
Škofijska klasična gimnazija – uporništvo in sprejemanje
Maja je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. O gimnazijskih letih z žarom pove, da je bilo to eno izmed najlepših obdobij v njenem življenju, predvsem zaradi sproščenega ozračja in sprejemanja različnosti.
A Maja Martina še zdaleč ni bila “klasična” škofijka. Ko jo povprašamo o tem, kaj je pri njej odstopalo od drugih, s hudomušnostjo v glasu pripomni, da so starši morali že v prvem letniku na pogovor k ravnatelju. Razlog: prekratke majice. “Okitila” se je tudi z ukorom pred izključitvijo zaradi zamujanja v šolo in kajenja.
Ob vsem tem so jo reševale dobre ocene. Kljub uporništvu pa ni nikdar začutila, da v gimnaziji ne bi bila sprejeta. Imela je izjemne profesorje in vedno je čutila njihovo ljubezen in podporo. Med njimi in Majo ni bilo distance, kakršno je čutila na akademiji.
Prav nihče ni imun
Kljub temu da Maja deluje precej samozavestno in z jasnim ciljem, pa se zaveda svojih omejitev in zna vprašati tudi za pomoč. To se je izkazalo v obdobju, ko je doživela izgorelost. Zdaj se zaveda, da je imela preveč dejavnosti in da se je pri vseh preveč gnala. Začela je obiskovati psihoterapevtko, ki jo spremlja še danes.
Na vprašanje o stigmi in sramu v smislu, “kaj bodo pa ljudje rekli na to”, iskreno odgovarja, da jo je bilo sram. A le na začetku zdravljenja. Imela je občutek, da je šibka. A sčasoma je spoznala, da prav nihče ni odporen na to. Srečala je veliko odgovornih in močnih ljudi na vodilnih položajih, ki so se spopadali s podobno izkušnjo.
Je vredno?
Pravi, da je bila izgorelost kljub vsemu najboljša stvar, ki se ji je zgodila. Priznava, da je bila prej ženska, ki je kariero postavljala na piedestal. Po izgorelosti je popolnoma spremenila prioritete.
“Na stara leta ne želim obžalovati, da sem zaradi kariere žrtvovala svojo srečo z družino. Poznam ogromno ljudi z odraslimi otroki, ki obžalujejo, da niso več časa prebili z otroki. Jaz si tega ne dovolim. Tudi zato me v medijih in na odrih ni več toliko videti. Ko mi ponudijo projekt, se vedno vprašam: Je vredno, da grem zaradi tega stran od družine? Priznati moram, da pred izgorelostjo nisem bila ravno najbolj prisotna mama in nisem hotela zamujati priložnosti zaradi otrok. Bolezen mi je ponudila možnost, da sem postala boljša mama.”
Ena izmed stvari, ki se je je Maja Martina med enoletnim aktivnim zdravljenjem naučila, je iskanje hvaležnosti. Pred tem so ji bile stvari precej samoumevne. Zanjo je bil občutek hvaležnosti nedosegljiv. Sčasoma pa je razumela, da je izreči preprost “hvala” izredno pomembno za njeno ozdravljenje. Občutek je prišel iznenada.
Maja je pred vsakim obrokom uvedla ritual izražanja hvaležnosti, pri katerem sodelujejo vsi člani družine. Prikupno se ji zdi, ko sinčka izrazita zahvalo za zabit gol pri nogometu ali mamino dobro kosilo, za lepo družino ali lep dan.
Tlačenje v “predal”
Kako na njeno spremembo gledajo igralski kolegi? Ti igralski poklic dojemajo kot poslanstvo. Po predstavah ali na javnih dogodkih se večkrat pogovarjajo o tem, kje je kdo igral, ali je bil dober ali ne, a Maja se v te debate ne vključuje, saj ji niso blizu. Morda jo imajo za čudakinjo, pove, a je to prav nič ne gane, saj ima zdaj v sebi notranjo stabilnost in samozavest.
Porodi se nam vprašanje, ali je vlogo iz takšnih ali drugačnih razlogov že zavrnila. To se je že zgodilo, predvsem zaradi kariernih napak, ki jih je storila v preteklosti in jih ni želela ponoviti.
V nekem obdobju so jo stlačili v določen “predal” in ji na podlagi tega ponujali iste tipe vlog, v katerih ni čutila sebe. Kot slikovito opisuje, je “padla v črno luknjo”, saj ji do igralstva sploh ni bilo več. Želela je presedlati na študij zoologije in se ukvarjati z živalmi, ki so se ji zdele najbolj čista bitja na svetu.
Čistost pa Maja zdaj gotovo najbolj opazi v očeh svojih dveh sinov, prvošolčka in štiriletnika. Ključna stvar vzgoje, pri kateri želi vztrajati, je nadzor nad uporabo družbenih omrežij in YouTuba. V tem vidi veliko težavo.
Kljub temu da se nevarnosti zavedamo, smo že prešli črto vrnitve, razmišlja. Če bosta sinova pred okolico v zagati zaradi njenih pogledov, je to nič ne gane. Če jo bodo imeli za čudno, naj bo tako.
Najnovejša predstava
Maja se pripravlja na monodramo z naslovom Predstava za odrasle, ki bo na odre prišla prihodnje leto, trenutno pa navdušuje v komediji Ljubezen gre skozi želodec. Predstava govori o medčloveških odnosih in o odnosu do prehranjevalnih navad, družbenih norm in standardov.
Majo lahko vidimo tudi v najnovejšem videospotu vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile, v katerem v francoščini izvajajo pesem Poslednji ples. Vzdušje na snemanju je bilo izjemno prijetno, pripoveduje Maja.
Kljub temu da gledalce v videospotu spreletava srh ob pogledu na zlobno kraljico, v vlogi katere je igralka izredno prepričljiva. Maji je vseeno, ali je njen lik pozitiven ali ne, da le ni površno narejen in da ima dobro ozadje. Hja, pri Maji ni polovičarstva.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
