Mnogi od nas se gotovo radi spominjamo svojega prvega svetega obhajila. Prejem tega zakramenta zaznamuje prelomnico v življenju katoličana: takrat v srce prvič sprejmemo Jezusa.
Papež Benedikt XVI. je ob vprašanju po spominih na prvo obhajilo najprej pomislil na različne malenkosti, ki so se zgodile tistega dne.
Zdaj pa k tvojemu vprašanju: dobro se spominjam dneva svojega prvega obhajila. Bilo je na lepo nedeljo marca 1936, torej pred 69 leti. Bil je sončen dan, cerkev je bila lepo okrašena. Spominjam se glasbe in veliko drugih lepih stvari. Bilo nas je približno 30 fantov in deklet iz naše male vasi z okoli 500 prebivalci.
Poleg vremena se je Benedikt XVI. živo spomnil tudi občutkov ob prejemu prvega obhajila.
A v središču mojih veselih in lepih spominov je misel … da sem dojel, da je Jezus prišel v moje srce, da je obiskal prav mene in da je z Jezusom v meni sam Bog. In da je to dar ljubezni, ki je zares dragocenejši kakor vse drugo, kar nam more življenje podariti. Tako me je res napolnjevalo nadvse veliko veselje, ker je prišel k meni Jezus. Dojel sem, da se je zdaj zame začelo novo življenjsko obdobje.
Prav tako se je zaobljubil Jezusu in obljubil, da mu bo ostal zvest.
Bil sem star devet let in zdaj je bilo pomembno, da ostanem zvest temu srečanju, temu obhajilu. Gospodu sem, kolikor sem mogel, obljubil: “Rad bi bil vedno s teboj.” In prosil sem ga: “A predvsem bodi ti z menoj.” Tako sem šel svojo življenjsko pot. Gospod me je, Bogu hvala, vedno držal za roko, tudi v težkih okoliščinah.
Ganljivo je slišati tako lep spomin na prvo obhajilo Benedikta XVI., ki nas vse spodbuja, naj cenimo trenutke, ko srečamo Jezusa v evharistiji.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič. Prevod navedkov Benedikta XVI. dr. Anton Štrukelj.
