Zdi se, da nas zlo in vse slabo privlači. Slabi liki v filmu so velikokrat bolj zanimivi od dobrih. Ponavadi je ravno negativni lik tisti, ki nas v knjigi najbolj pritegne, zgodbe o obsedenosti in eksorcizmih pa imajo veliko bralcev. Zakaj se nam Bog ne zdi dovolj “zanimiv”?
“Zdolgočaseni” z Bogom in dobrim
Ameriški bloger, govornik in pisec John Clark je v svoji kolumni Zakaj vsa ta fascinacija s hudičem in eksorcizmom? za National Catholic Register postavil zanimivo tezo: “Zdi se, da je svet očaran nad hudičem in zdolgočasen od Boga.” Nekaj je na tem.
Bral sem recimo o tem, da igralci, ki sinhronizirajo filme, svoj glas raje posodijo zlikovcu kot dobremu liku, ker je prvi kot lik bolj zanimiv. Njegovi motivi so bolj zapleteni, kar dela zgodbo bolj privlačno. Tovrstna vloga zato predstavlja večji izziv za igralce. Liki zlikovcev so priljubljeni tudi v računalniških igricah. Serije o serijskih morilcih ali kriminalcih imajo veliko gledalcev. Mnoge katoličane fascinirajo obsedenost in eksorcizmi …
Na kaj bi sami raje kliknili: na članek o grozljivem eksorcizmu ali na zgodbo o materi, ki vzgaja otroka? Ali ni v tej drugi zgodbi več dobrega?
Privlačna skrivnostnost hudičevih del
Ne pravim, da pri eksorcizmu ni dobrega in da v njem ni Boga. Nasprotno! Je velik dar Cerkve, ki spremlja vernike od trenutka krsta. Toda ponavadi to ni spektakularen dogodek. Sestavljen je iz uporabe blagoslovljene vode, polaganja duhovnikovih rok in molitve.
Zato, pravi John Clark, nihče o tem ne bo posnel filma ali pa napisal knjige, ker vernikov ne zanima sam eksorcizem, temveč hudičevo delo, ki je nenavadno, edinstveno, grozljivo. Je skrivnostno in zato privlačno … Ter hkrati nevarno! Je podobno fascinaciji nad obnašanjem nacistov ali pa teroristov.
Vse, kar vidimo in slišimo, pusti sled
Moramo se zavedati, da vse, kar gledamo, beremo in se učimo, pusti svojo sled. Videno ne more biti nevideno, slišano ne more biti neslišano. Ko začnemo dan z negativnimi novicami, nas bodo spremljale cel dan in nam kvarile razpoloženje. Enako velja za vsebino, povezano s hudičevim delovanjem.
“Številni filmi o demonski dejavnosti so polni svetoskrunskih podob, prikazujejo na primer zakramentalne zlorabe obsedene žrtve,” piše John Clark v svoji kolumni.
“Številni filmi prikazujejo obsedeno govorjenje gnusnih bogokletij. Poleg nemoralnosti prikazovanja takšnih stvari tudi na način, ki ni realen, teh stvari ne moremo ne videti in ne slišati. Za nekatere gledalce, tudi tiste, ki so tak film gledali s plemenitimi nameni, bo morda težko pogledati razpelo na enak način. To je več kot žalostno.”
Ali ni potem bolje, da se osredotočimo na to, kar je dobro? Na tisto, prek česar zorimo, rastemo, se približujemo Bogu? Hudič je bil premagan in res ni potrebe, da nas njegova moč očara.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.