“Seveda ti lahko prinesem skodelico kave!”
“Da, takoj ti bom prebrala to knjigo.”
“Seveda lahko opraviva ta projekt – samo sekundo mi daj.“
Minila je ena ura in možu še vedno nisem prinesla kave. Svojemu malčku še nisem prebrala tiste knjige. In nato slišim: “Mami, no, sekunda je že davno minila! Si pripravljena z mano izdelati figuro Shreka v naravni velikosti? Rekla si ja!”
Čakaj malo, v kaj sem privolila?!
V eni uri sem trem različnim ljudem trikrat obljubila “da, pomagala ti bom”, potem pa za nobenega izmed njih nisem storila ničesar. Saj poznate drugega sina iz Jezusove prilike o očetu in njegovih dveh sinovih? Tistega, ki reče: “Seveda, oče, šel bom delat v vinograd,” potem pa tega preprosto ne stori?
Vedno sem se precej istovetila s tem sinom. Z leti sem razvila refleks, da rečem natančno to, kar želite slišati – in potem obljube vedno ne izpolnim. Ali pa nekako jo, vendar to storim s težavo in bolj površno.
Naj poudarim, da Jezus drugega sina ne postavlja za dober zgled. Namesto tega pokaže, da je prvi sin bolj vreden občudovanja. (Prvi sin je tisti, ki reče: “Ne, ne grem v vinograd,” vendar si nato premisli in stori, kar oče od njega pričakuje).
Tudi sama sem kriva, da prehitro rečem da, pozneje pa tega ne upoštevam. Nenehno se borim sama s seboj, da bi bila pristna oseba – da bi se moje besede ujemale z mojimi dejanji in nameni. V teh prizadevanjih mi pomagajo trije stavki, ki me ženejo naprej.
Trije stavki, ki so mi v pomoč
“Vsakokrat, ko nečemu rečete da, izrečete ne nečemu drugemu.” To sem slišala pred kratkim in mi je pomagalo, da sem malce prerazporedila svoje prednostne naloge.
Vprašala sem se: “Če rečem da temu povabilu, čemu s tem rečem ne?” Ali pa: “Če rečem da in pomagam tej osebi pri tem projektu, komu s tem rečem ne?” Potem lahko bolje ugotovim, komu pritrjujem in komu odrekam svojo pomoč, in poiščem vzorce.
Morda moram večkrat odreči pomoč prijateljem, ker moje pritrditve njim pomenijo, da sem pomoč odrekla svojim otrokom in možu. Morda sem velikokrat rekla da sprostitvi in prostemu času ob večerih, medtem ko moje zavrnitve opravil in dela ob večerih otežujejo življenje čez dan.
Drugi stavek, ki mi pomaga, je: “Vaš govor naj bo ‘da’, ‘da’, ‘ne’, ‘ne’.” (Mt 5,37)
Jezus v govoru na gori govori o prisegi in obljubah, njegove preproste besede “vaš govor naj bo ‘da’, ‘da’, ‘ne’, ‘ne'” pa so stavek, ki si ga v glavi vedno znova ponavljam. Vsakokrat želim reči da v celoti in svobodno. Prav tako želim vsakokrat reči ne in to resno misliti – ko poskušam vzgajati svoje otroke, se mi pred očmi vedno boleče pojavijo moje nedoslednosti.
Doslednost pomaga otrokom, da se počutijo varne, in jim dejansko pomaga pri učenju, medtem ko nedoslednost v najboljšem primeru ne naredi ničesar, v najslabšem pa spodkopava vse, kar si prizadevate doseči.
In otroci v trenutku zaznajo nedoslednost. Tako kot na številnih drugih področjih mi otroci tudi pri tem pomagajo ugotoviti, kje vse se moram poboljšati. Zadnji stavek oz. kombinacija stavkov, ki mi pomaga, pa je: “Poišči korenine in jih zatri.”
Vprašati se moram, kje so korenine mojega “da brez izpolnitve”: ali je to ugajanje ljudem, lenoba ali zgolj sebičnost? Vse troje? Nekaj povsem drugega? Ena od korenin, s katero se pogosto soočam, je sebičnost – preprosto ne želim početi stvari, ki mi jih narekujejo drugi ljudje.
Njihove potrebe se mi zdijo veliko manj pomembne od mojih potreb in mojih načrtov. Zato poskušam “zatirati svoje korenine” na drobne načine, da bi s tem omejila svojo naravno težnjo po postavljanju lastnih želja na prvo mesto.
Ali so vse te stvari kakorkoli učinkovite? Včasih resnično napredujem, drugič manj. Zato vztrajajte in molite:
Jezus, rada bi bila najboljša kombinacija obeh bratov iz tvoje prilike. Želim si, da bi moj ‘da’ pomenil ‘da’ in da bi v vsakem trenutku izpolnjevala Tvojo voljo, ne svoje. Pomagaj mi, prosim, in očisti moja ušesa, da bom prisluhnila Svetemu Duhu. Amen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
