Prav poseben rap o Jezusu, izpolnjujoče učiteljevanje, očetovstvo v družini s tremi sinovi in kopico “bockanja” ter “barbanja” in zgled svetega Jožefa. To je kratek nabor tem, o katerih je za Aleteio spregovoril Simon Purger.
Bi lahko odrapali nekajstavčno predstavitev samega sebe?
To je pa kar izziv. Od vedno sm hotu bit učitelj, ampak včasih sem mučitelj, ker se mučim z vprašanji in z raznimi dognanji. Ampak lajf je good in uživam v njem …
Ter grem vedno v dober mood!
Tako, tako! (smeh)
Kakšne odzive ste dobili na rapersko skladbo z naslovom Moram povedat, svojevrsten pogovor z Jezusom, ki ste ga objavili pred kratkim?
Veliko lepih odzivov dobivam, z različnih koncev. Učenci se mi nasmihajo na hodnikih, pravijo, da je komad “hud”, da ga poslušajo. Tudi kakšna kolegica me pohvali, med njimi tudi neverne. Vesel sem bil instagram sporočila osnovnošolca, ki je zelo pohvalil pesem. Povedal mi je, da je zame slišal zaradi zgodovinsko-geografskih filmčkov na YouTubu, ki jih gledajo v šoli. Pestri odzivi! Negativnega pa nisem še slišal.
Učiteljice, ki sicer niso verne, ste že omenili, kaj pa učenci, ki so na primer skeptični do verskih stvari?
Zelo odprti so. Imam izkušnjo s poučevanjem izbirnega predmeta verstva in etika. Tam je osem učenk, deveta se nam priključi občasno. Izmed teh so tri neverne, kakšna je “nekje vmes”. Sodelujemo zelo lepo, pogovarjamo se o življenjskih vprašanjih. Smisel življenja, trpljenje, vse mogoče. Gremo na globoko, teme obdelujemo z različnih stališč. Lepa obogatitev pouka. Uživam, ko mladi razmišljajo, se odpirajo, so dojemljivi za različne poglede.
Osnova zahodne civilizacije je krščanstvo, najsi nam bo to blizu ali ne. Krščanstvo je vsebinsko zelo bogato. Razne ideje, tudi povezane s človekovimi pravicami in raznimi svoboščinami, izvirajo iz krščanstva. Jezusov nauk, njegove misli glede družbe in odnosov so vedno bili in bodo ostali revolucionarni. Nagovarjajo vsakega človeka kadarkoli. Ne glede na to, ali ga imamo za Boga ali ne, če se osredotočimo na tisto, kar je rekel, lahko od tega veliko odnesemo.
“Rap je moja molitev,” ste dejali ob tem. Kdaj tudi v vsakdanjiku?
Najbolj konkretno s tem rapom. Znano je, da sem ga napisal že pred več kot 20 leti. Dolgo sem ga rapal ob posebnih priložnostih, ko sem čutil, da je občinstvo pripravljeno. Ko je bilo drugače, sem rapanje večkrat tudi zavrnil. Zdi se mi, da v tej pesmi precej izpostavljam sebe, da je v določenem smislu res molitev. Ta moj navdih je zdaj postal javen. Začutil sem, da je pravi trenutek, da pesem posnamemo.
Katere mladim bližje načine molitve bi še priporočili?
Kot katoličanu so mi blizu tudi nekateri obrazci, molitve, ki jih Cerkev predlaga. Predvsem zakramenti so mi blizu, so res močno znamenje Božje bližine. Po drugi strani molitev dojemam zelo široko. Menim, da obstaja veliko načinov molitve.
Molitev pomeni, da se obrneš na Boga, na presežno. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Verjamem, da ima vsak človek v sebi nekaj Božjega. Kako Bog posameznika nagovarja … Vsak ima svojo pot. Molitev je lahko zelo personalizirana. Vsak na svoj način išče, hrepeni, prosi, kriči … Vsa temeljna vprašanja človeka o bivanju, Bogu, smislu, posmrtnem življenju prihajajo na plano na različne načine.
Mladim bi svetoval, naj se odpirajo tistemu, za kar v sebi čutijo, da jih dviguje. Mladim je blizu narava, tudi meni je, tam čutim povezanost z Bogom. Mladim so blizu odnosi, prijateljstva. Da si zaupaš, da podeliš, kar nosiš v sebi, je tudi neke vrste molitev. Tudi petje, glasba sta molitev. Glasba nas dviguje k Bogu, tudi meni je z njo lepše moliti.
Kako to udejanjate v družini s tremi sinovi …
… gavnarčki. (nasmešek) Način molitve se, ko otroci odraščajo, spreminja. Zdaj smo v osnovnošolski fazi. Ustreza nam, da na kratko zmolimo zjutraj, ko gremo v šolo. Delam namreč na isti, kamor hodijo tudi oni. Molimo tudi pred jedjo. Najpomembnejša v naši družini pa je večerna molitev. Imamo nekaj obrazcev, vsak pove, za kaj je hvaležen in za kaj prosi Boga. Tam se lepo vidi spontanost. S svojimi besedami upoveduješ, kaj se ti dogaja, in izročaš to Bogu.
Zame osebno je vrhunec tedna nedeljska maša, pri kateri se povežemo, uglasimo, slišimo kaj lepega in smo deležni Božje ljubezni, ki se sklanja k nam. Radi gremo na kako romanje, izletom dodajamo tudi duhovno komponento. Zelo mi je ostal v spominu naš obisk Izraela pred štirimi leti. Obiskali smo kraje, kjer je živel Jezus. Zelo se nas je dotaknilo. Te kraje nosimo s sabo, prav tako kot določene tamkajšnje prijatelje.
Veliko ste v stiku z mladimi – tako v šoli kot doma, kjer vzgajate tri fante. Kaj ti danes najbolj potrebujejo?
Po eni strani trdnost, oporo, v katero se sicer zaganjajo. Na primer starše, še posebej očeta, vzgojitelje, ki jih usmerjajo, povedo, kje so meje, po drugi strani pa jih tudi sprejemajo. Fantje potrebujejo gibanje v naravi, pustolovski izziv, raziskovanje neznanih stvari, bojevništvo. Moji sinovi se med seboj nenehno “garbajo”.
Vem, da tudi jaz nisem bil kaj prida drugačen v njihovih letih. V tem se brusijo. Tudi ko se spravijo name in se “bockamo” in “ravsamo”, vidim, kako uživajo. Radi gremo v naravo, na sprehode, daljše pohode, tabore z očeti, s katerimi gremo enkrat letno v divjino. To jim je dragoceno. Moška duša je malo drugačna kot ženska.
Oddaja Reflektor o razliki med vzgojo fantov in deklet s Simonom Purgerjem in Barbaro Kastelec:
Kje med ponižnostjo in odločnostjo, po vašem, trdno (ali res?) stoji moški 21. stoletja?
Odločnost pomeni, da imaš jasne vrednote, cilje pred sabo, zavest o sebi, da trdno stojiš na svojem mestu. Da imaš samozavest v zavedanju, da imaš v svojih rokah moč. Bog nas je ustvaril take – imamo moč odločanja in delanja dobrega. Včasih zaradi različnih vzrokov ljudje bežimo od svoje odgovornosti ali pa je ne znamo v polnosti uresničiti. Zelo pomembno se mi zdi, da vemo, kakšne cilje imamo, in da se zavedamo svojega poslanstva. Tudi moški imamo poslanstvo v družbi, družini, da smo najprej opora ženam, materam svojih otrok, in otrokom.
Po drugi strani te ponižnost dela mehkejšega. Jasno postavlja predte, da moči, ki jo premoreš, ne zlorabljaš, da nisi nasilen. Vse, kar imaš, si od nekoga prejel. Dano ti je bilo. Kristjani verjamemo, da nam je razne talente dal Bog in da je nam, možem, dal tudi odgovornosti in naloge. Ponižnost je v zavedanju, da je vse, kar imam, dar. Bolj ko se tega zavedam, manj sem prevzeten, ošaben, nasilen. Manj rušim druge, ko “izvajam” odločnost.
Tudi ko se vam zdi, da ne doživljate dovolj spoštovanja?
Gotovo. Življenje te uči ponižnosti. Če misliš, da te ne, potem dvomim, da greš v pravo smer. Tako ali drugače dobivamo razne lekcije. Tudi v družini vidiš, da nisi vsemogočen, delaš napake, tudi nehote prizadeneš druge. To so stvari, ki te učijo osnovnega poslanstva: da si blizu drugim z vso svojo odgovornostjo. Da si opora in pribežališče topline.
Kaj vas pri svetem Jožefu najbolj nagovarja?
O njem vemo precej malo. Z izjemo najpomembnejših stvari: da je bil Jezusov krušni oče, da je skrbel zanj, da se je Jezus lahko zanesel nanj in se učil od njega. Nikjer ne piše, da je imel kake posebne funkcije, da se je silil v ospredje.
Bil je preprost človek, ki je, po mojem mnenju, s pomočjo Svetega Duha dojel, kakšna je njegova vloga in naloga v sveti, a vseeno normalni družini, v kateri je Jezus rasel in se učil človečnosti. Jožef je preprost, srčen človek, odprt za nepredvidljivo, ki ga prinaša življenje. V nenavadni Jezusovi zgodbi je to nepredvidljivo zelo očitno. Zaupa Bogu in angelu, kot beremo v Svetem pismu. To je dragoceno in me zelo nagovarja.
Ob Jožefu pa vidim like različnih ljudi, moških, ki trdno stojijo na svojih nogah, ne silijo v ospredje in svoje talente uporabljajo v dobro drugih. Eden takšnih je bil moj nono, stari oče. Žal je že pokojni, a mi je v velik zgled in navdih. Imel je svoje napake, a je bil dobrosrčen, svoje talente je delil bližnjim, Cerkvi in še komu.
