Še posebej si v več letih nosečnosti in dojenja nisem predstavljala, da bi si zamislila post pri hrani ali pijači ali kakšni drugi podobni odpovedi, ki bi mi še otežila že tako obremenjene dneve. Tudi vzgojena sem bila v smislu: “Prazna vreča ne stoji pokonci.” Za pester materinski dan potrebujem pogonsko gorivo.
A zdaj, ko je moje telo spet “bolj moje”, ko neposredno z njim ne hranim drugega človeškega bitja, se znova sprašujem, kako naj si zastavim pripravo na veliko noč.
Po tehtnem premisleku se nisem odločila, da bi se vključila v Fiat ali kakšno drugo postno akcijo. Po preteklih izkušnjah si ne želim vnašati novosti, novih stikov zunaj družine, ampak si želim utrditi navade, ki bi me bolj povezale z možem, otroki, z Bogom prek vsega, kar sem že prepoznala za dobro, kar moram utrditi in okrepiti (“Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena.” (Iz 35,3)). Kot rad reče p. Vital Vider na duhovnih vajah za zakonce: “Najprej mora biti domača peč dobro zakurjena.”
Zelo me nagovarja Jezusov odgovor na očitke, zakaj se njegovi učenci ne postijo (in sama si večkrat očitam to svojo “lenobo”): “Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.” Iz tega razbiram, naj v obdobjih tolažbe, kot jih imenuje sv. Ignacij Lojolski, uživam Božjo bližino in vse dobro, s čimer me nasičuje, medtem ko v obdobjih suše vdano živim svoj post in potrpežljivo prenašam pomanjkanje.
A s tem nisem odvezana ničesar, k čemur nas post v resnici poziva. “Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?” (Iz 58,6-7)
Sveto pismo je polno klicev k spreobrnjenju in k bistvenim rečem: “In ti, vrni se k svojemu Bogu, varuj dobroto in pravico in vselej zaupaj v svojega Boga,” (Oz 12,7). Spodbuja nas k poglobitvi, obnovi svoje vere in poslanstva, k vnovičnemu opravljanju dobrih, prvotnih del, k delom usmiljenja, k izpopolnjevanju v krepostih, k stanovitnosti. “Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti,” (Ps 51,12). Vse to z namenom, da bi “se po njegovem Duhu močno utrdili v notranjem človeku, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti,” (Ef 3,16-19).
Na rodoviten post!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
