Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 29. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Oče po ločitvi ostane dober oče tudi tako, da v očeh otrok ohrani lepo mami”

Damijan Ganc

Urška Leskovšek | Aleteia

Urška Leskovšek - objavljeno 15/02/23

Ker moški pogosto ne ostanejo z otroki, niso jim dani v varstvo, čutijo, da so oropani vsega

Čeprav si vsi želimo trdnih odnosov, ki trajajo vse življenje, ki so varni in ljubeči, nam to marsikdaj ne uspe. Čeprav ločitev v naših predstavah morda sploh ni bila realna možnost, se kljub temu lahko zgodi. Slovenska statistika žal kaže, da možnosti zanjo sploh niso majhne.

Stiske ob ločitvi dobro pozna zakonski in družinski terapevt Damijan Ganc, ki končuje doktorski študij zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani ter v Sevnici vodi Družinski inštitut Zaupanje. Pri svojem delu se posveča zlasti razvijanju kakovostnih družinskih odnosov, rahločutnega starševstva in podpori razvezanim družinam. Je tudi avtor knjige Izzivi očetovstva po ločitvi.

Kaj se z družino zgodi v trenutku ločitve, ko nekdo odide? Katera so ob tem najpogostejša čustva družinskih članov?
Gre za enega najbolj stresnih dogodkov v življenju vsakega posameznika, bodisi za starše bodisi za otroke. Zelo odvisno je od tega, v kakšni vlogi si – ali si tisti, ki je odšel, ali tisti, ki si želi vztrajati. Večinoma gre za močna čutenja – strah, krivda, sram, žalost, občutek izdajstva, zapuščenosti, veliko je tudi jeze, besa. Otroke obremenjuje predvsem strah, negotovost, tudi sram.

Kaj pa posebej pri moških?
Ker moški pogosto ne ostanejo z otroki, niso jim dani v varstvo, čutijo, da so oropani vsega. Kot da se jim je sesul svet, ki so ga poznali, in so ostali sami. Veliko je občutkov zapuščenosti in nemoči, osamljenosti, razvrednotenja, nezaupanja.

Damijan Ganc with his children and wife
Damijan ima z ženo Anico štiri otroke, četrti je še v varnem maminem trebuhu.

Kako naj moški, ki (vsaj stereotipno) ne govorijo o svojih čustvih, ločitev ustrezno predelajo?
Zelo pomembno je, da se o tem vseeno veliko pogovarjajo, čeprav so moški k temu manj nagnjeni. Ni pa vseeno, s kom o tem govorijo in kakšno podporo imajo. Kočljivo je, če se pogovarjajo z nekom, ki je navijaško na njihovi strani. To jim ni v pomoč. Večkrat slišim: “Saj se pogovarjam z domačimi ali prijatelji, ampak oni so preveč vpeti in govorijo le o tem, kaj je bilo narobe pri njej. To mi ne pomaga.”

Če smo v vlogi prijateljev, je pomembno, da znamo predvsem dati prostor za občutke. “Kako ti je? Kaj doživljaš? Kaj predeluješ, razmišljaš?” Da odpiramo prostor, da lahko o tem začne pripovedovati.

Stisko je najlažje predelovati tako, da o tem govorimo in da nas nekdo sliši. Da se čutimo slišane in da drugi ne deli nasvetov o tem, kaj bi bilo dobro storiti.

Ob takem pristopu se tudi moški lažje odprejo in spregovorijo. Zelo lahko pomaga predvsem strokovna pomoč.

Je pa predelovanje izgube družine oziroma zakona nekaj, kar traja več let. Velja nekakšno nepisano pravilo, da takšno izgubo predeluješ približno pol toliko časa, kot je bil par skupaj. Tega se ne da rešiti na hitro.

Največkrat je skrb za otroke dodeljena ženski. Kako tudi po ločitvi ostati dober oče? Zlasti če je za stik z otroki odmerjeno malo časa.
Oče običajno zelo trpi, če je malo z otrokom. Vprašanje, ki se v njem poraja, je: “Bom v otroku pustil res močno sled? Mu bom v oporo? Bom lahko pomagal pri vzgoji, da bo otrok od mene dobil pomembne vrednote? Se bo čutil ljubljenega tudi od mene?” Ta vprašanja tlijo globoko v očetu.

Oče ostane dober oče tudi tako, da ohrani lepo mami. To pomeni, da otroku pomaga, da lahko mamo vidi v lepi luči. Otrok bo zelo spoštoval, če bo to prejel od očeta. In po drugi strani od mame. To je nekaj najglobljega in najpomembnejšega, kar starši lahko dajo otroku ob ločitvi. S tem ohranita svoje dostojanstvo, otroku pa dasta dovoljenje, da je navezan na oba.

Vista laterale di un uomo triste con una mano sulla testa seduto su un divano nel soggiorno a casa

Ohranjanje trdne vezi med očetom in otrokom je tek na dolge proge. Tudi če ima oče občutek, da je zelo malo z otrokom, naj v tistih trenutkih, ko je z njim, poskuša biti resnično prisoten. Če se bo zanimal zanj, ga čutil, se veselil njegove družbe, bodo to za otroka zelo močna sporočila, ki jih bo otrok globoko ponotranjil. To bo seme, ki bo ostalo za prihodnost, in k takemu očetu se bo otrok rad vračal. Njuna vez bo trajna.

Očetje so pogosto preveč zasedeni s svojo bolečino in mislijo, da izgubljajo možnost, da otroku dajo nekaj pomembnega. To ni res. Ni toliko pomembna kvantiteta, ampak bolj kvaliteta.

Najpomembnejše je, da starša odnos umirita do te mere, da s konflikti ne bosta škodila otroku in da se mu bosta lahko začela bolj neobremenjeno posvečati.

Kako po ločitvi postaviti stvari na novo, na zdrave temelje – najprej sebe, nato pa novi odnos? Ko imaš že eno slabo izkušnjo, se bojiš, da bo naslednja enaka.
Tudi tu ni nobene bližnjice. Predelovanje, ovrednotenje te izkušnje je zelo dolgotrajen proces in zelo pomembno je, da se človek vpraša, kaj se je zgodilo. Kaj mi je ta izkušnja prišla povedat za življenje? Kaj je moja odgovornost (ne krivda) pri tem? Kaj sem prispeval k temu, da odnos ni deloval? Kakšen je bil moj nezavedni načrt pri izbiri partnerja? Zakaj prav ta oseba?

Zelo dobro je, da v nov odnos ne hitimo. Narava sicer pokliče po svoje, ampak tudi če nekoga spoznamo, je dobro, da odnos začnemo graditi na varnih temeljih. Ne na hitro in zaradi iskanja tolažbe. Stvari moramo predelati in jih ovrednotiti. Priporočam strokovno pomoč, veliko razmišljanja in samorefleksije. Kaj to zame pomeni in kako bom lahko šel v nov odnos drugačen, da se vse skupaj ne ponovi? Pogosto je izziv, kako vzpostaviti notranje zaupanje, da znova tvegamo. Odnos je namreč ranljivost in iskrenost. Brez tega ni odnosa.

V življenju se učimo o marsičem, na zakon pa nas nihče zares ne pripravi. Kako graditi trdno zvezo, če v primarni družini ni bilo dobrega zgleda?
Najpomembnejše v zakonu je vprašanje, ali pride do odnosa, kar pomeni do ranljivosti, spoštovanja in stika. Ali se lahko pogovarjamo o svojih občutkih? Sploh če tega ni bilo v naši primarni družini. Običajno zadovoljen zakon razvijejo pari, ki se globoko v sebi odločijo pripadati in se lahko zares varno navežejo drug na drugega.

Kaj pa, če ne gre? Če so kakšni občutki premočni? Če se ne čutimo slišanega? Če imamo občutek, da so ovire nepremostljive? V vsakem primeru je pomembno spregovoriti o svojih občutkih in povedati, kaj nam je pomembno, kaj bi res radi, da skupaj naredimo.

silhouette of bird in heart shape on pastel background and Valentine's Day

Pri tem smo seveda precej odvisni od odziva. Za odnos sta potrebna dva. Vsak zase mora tvegati in biti iskren. Povedati, kaj čuti in kaj potrebuje. Kje je ranjen in kaj ga boli, katere izkušnje so ga zaznamovale. Samo tako lahko na drugi strani dobi odziv. Seveda le, če je pripravljenost. Večinoma sicer je, zato smo v odnosu, a pomemben je pristop.

Poskušajmo sprejeti drugega takšnega, kot je – z izkušnjami, ki jih je imel, z ranjenostjo, ki jo v odnos prinaša. Samo, če se nekdo čuti sprejetega s svojimi omejitvami, se lahko tako sprosti, da na dolgi rok lažje pride naproti. To je stalna dinamika, neprestano iskanje. Sočutje – biti do drugega takšen, kot bi želel, da je drugi do mene – pomaga, da se tudi drugi lahko bolj obrne k od sebe k meni.

Pomaga lahko tudi (knjiga) 5 jezikov ljubezni. To ni vsa resnica o odnosih, je pa zelo pomembna perspektiva, ki pomaga razumeti, kaj drugi res potrebuje in kako ljubezen izkazuje. Ko nekdo spregovori v našem jeziku, se čutimo zares slišane in ljubljene.

V katoliških krogih ima ločitev še bolj tragičen prizvok. Mnogi verni starši, za katere ločitev nikoli ni bila realna možnost, zdaj gledajo, kako se ločujejo njihovi otroci. Kaj naj mama reče svoji hčerki, svojemu sinu, ki se želi ločiti?
Pomembno je, da ne pritiska s svojimi pogledi. Lahko na primer reče: “Dobro si prisluhni, kaj čutiš. Jaz ti bom v vsakem primeru stala ob strani in bom tukaj zate. Naredi, kar je v tvoji moči, in počakaj, ali bo tudi na drugi strani prišlo do koraka naprej. Če čutiš, da ne gre, če čutiš, da v tem odnosu ne boš dobil/-a tistega odziva, ki si ga vreden/vredna, bom jaz ob tebi. Lahko se zaneseš, da ti bom stala ob strani.” Mislim, da je to edini odgovor, ki je varen in zdrav.

Vsakršen pritisk pa lahko globoko rani odnos med mamo in otrokom.

Večkrat slišimo, da družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. Po vaših izkušnjah to drži?
Poraja se mi vprašanje: Družina ostaja skupaj, ker moli skupaj, ali moli skupaj, ker je varno povezana?

Zdi se mi, da je molitev – če je iskrena – nekaj najbolj intimnega, kar lahko družina ali par počne skupaj.

Ne da bi poznal raziskave, mislim, da bi paru, ki bi se globoko v sebi odločil moliti za to, da bi ostal skupaj, to lahko pomembno pomagalo, da bi prek intime molitve lahko prišel do potrebne bližine, najbrž pa tudi izprosil milost – ne le v psihološkem, ampak tudi v duhovnem smislu –, da bi se njuni telesi ob tem dovolj umirili in preoblikovali, da bi začutila varnost v tem odnosu. To je temelj navezanosti.

Mislim, da molitev v resnici lahko pomaga. Vprašanje pa je, ali imamo v sebi dovolj notranje moči, pripravljenosti in motivacije, da stopimo na pot take molitve, če je odnos zelo ranjen.

V vsakem primeru pa sem prepričan, da skupna molitev zelo utrjuje vezi v družini.

Tags:
ločitevzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.