Sveti Frančišek Saleški (goduje 24. januarja) pravi, da je zakon prepletanje dveh src. Je veselje, ki je v enaki meri na voljo tako bogatim kot revnim, in je ena izmed najbolj gotovih poti do sreče.
Frančišek je bil škof v Ženevi v zgodnjem sedemnajstem stoletju in seveda kot škof ni bil nikoli poročen, je pa z leti, ko je spremljal življenje svojih župljanov, spoznal izzive in potrebe poročenih parov. Četudi torej govori o zakonu iz druge roke, je njegova modrost o tem, kako ohraniti močan zakon, zelo pronicljiva.
V svoji knjigi Introduction to the Devout Life(Uvod v pobožno življenje) Frančišek celotno poglavje posveti zakoncem.
Preberite še:
Tako bi morali začeti svoj dan
Že na prvi pogled je jasno, da neko splošno občutje ljubezni za trden zakon ni dovolj. Zakonska ljubezen je darovanjska in je posebna. To je oseba, kateri izročam svoje srce. To je ženska, ki jo ljubim, tudi kadar se ne počutim tako, tudi takrat, ko sva drug zaradi drugega razburjena, in tudi takrat, ko sva zakopana v delo in starševske dolžnosti.
Ko sveti Frančišek svetuje parom o zakonski ljubezni, za to uporabi naslednje tri prispodobe.
Svoji srci zlepita skupaj
Svetnik uporabi primer iz mizarstva: dve deski, ki sta pravilno zlepljeni skupaj, se ne bosta nikoli ločili – prej se bo zlomila deska sama kot pa spoj med njima. Tako je človek prilepljen k svojemu zakoncu – prej se bosta ločila njegova duša in telo kot pa on od zakonca.
Vez med možem in ženo je lahko najmočnejša stvar na tem svetu in preživi celo smrt samo. Frančišek poudari, da je vez telesna, a se razširi tudi na misli in čustva. Zakonec je prvi – in noben drug odnos, prijateljstvo ali delovna obveznost ne bi smeli imeti prednosti pred njim.
Preberite še:
Ljubezen ima pet stopenj, a se večina parov ustavi pri tretji. Zakaj?
Vtisnite podobo svojega zakonca na svoje srce
Sveti Frančišek govori o nenavadnem poročnem običaju. V starih časih, pravi, je bila navada, da so imeli prstani pečate. Poročni prstan predstavlja pečat, ki je vtisnjen na srce. Je podoba tega, da srci zakoncev zdaj pripadata drugo drugemu. Ko zapečatimo pismo, na kapljico vročega voska pritisnemo žig in na vosku se odtisne podoba, vgravirana na žigu.
To se zgodi z našimi srci v zakonu: spremenijo obliko. Le en ključ lahko odpre moje srce in ta ključ ima samo moja žena ali moj mož. Preprosto povedano, pečat predstavlja zvestobo; to, da dve srci zdaj bijeta eno za drugega.
Razširita svoji srci
Frančišek pravi, da otroci vstopijo v družinsko ljubezen in jo razširijo. Zaradi ljubezni naša srca postanejo večja. Ko raste naša družina, raste tudi ljubezen med možem in ženo. Seveda vsak par ne more imeti otrok, toda to načelo ni vezano samo na biološke potomce.
Tudi posvojitev je čudovito dejanje ljubezni, ki razširi srce zakoncev. Nečakinje in nečaki so prav tako nekaj lepega in celo sosedovi mali otroci so lahko za zakonski par priložnost, da jih nekako sprejme. Pred časom sem bil na pogrebu moža, ki ni imel otrok, a vsak njegov sorodnik, ki je bil tam navzoč, je rekel, da mu je bil kot drugi oče.
Preberite še:
Desetkrat NE za dober zakon
Ne glede na položaj, v katerem se zakonca znajdeta, vedno lahko povečata svoji srci tako, da ljubita svoje bližnje. In ta dar za druge bo okrepil njun zakon.
Zakon naj bi bil sladek, pravi sveti Frančišek. Grenak postane le, če ne skrbimo zanj. Zato se ustavite, vdihnite, poglejte drug na drugega z novimi očmi, obnovite naklonjenost in darovanjsko ljubezen, ki ste si jo obljubili na poročni dan. Recite si, to je moj ljubljeni, moja ljubljena, srce mojega srca.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Oče mi je pustil, da sem naredil napake. A mi jih je nato tudi odpustil”
Preberite še:
5 cesarjevih nasvetov za dober zakon
Preberite še:
“V zakonu narediš stvari, ki so ljube tvojemu zakoncu. Želiš čutiti, da je on zadovoljen”
