Hotimir Tivadar je slovenist, redni profesor na Filozofski fakulteti. V njegovo področje med drugim spadajo fonetika in fonologija, radijski in televizijski govor, retorika in javno nastopanje, pravorečje in pravopis. Njegova zanimanje in širina pa krepko presegata službeni delokrog.
Tokratni gost prazničnega intervjuja ima številne odlike, kakršne naj bi – po mojem mnenju – imel dober profesor oziroma pedagog. Je strokovnjak, podkovan v teoriji in praksi, dovzeten za vprašanja študentov in njihova mnenja. Pove tudi svoj pogled, a ga ne vsiljuje oziroma si ne domišlja, da edini šteje. Vrh vsega pa zna ozračje tudi hudomušno zabeliti. Kakih 20 let po izpitu pri njem sva se znova srečala, tokrat v drugačni vlogi, in kramljala o kulturi, odnosih, medijih, njegovem Prekmurju in 10 Božjih zapovedih.
Kaj bi vprašali Franceta Prešerna, če bi imeli to možnost? S čim vas nagovarja tudi danes?
Vprašal bi ga, koliko je dejansko pisal in govoril v slovenskem jeziku. Zanimalo bi me, ali je slovenščino imel le za osebno sporazumevanje. Znana so njegova pisma, tudi lirika je zelo osebna. Rad bi, da bi mi povedal, kako je on čutil tisti čas.
Vem, da je stereotipno, ampak … Najbolj me nagovarja njegova Zdravljica, predvsem naša himna. Če jo natančno preberemo in o njej razmislimo, nam še danes pove, kako je treba živeti, imeti rad kulturo. Ne v smislu izključevalnosti drugih, ampak ponosa nase. Obenem pa sporoča, da želimo imeti mir. Nagovarja me tudi njegova Vrba. V njej se zrcali njegova bolečina ob odhodu od doma. To je na njem pustilo precej čustvenih in siceršnjih posledic.
Tudi v tem sonetu lahko najdemo marsikaj o tem, kako včasih ne spoštujemo dovolj svojega domačega kraja. Po drugi strani pa je izpostavil, da je mogoče prav, da je odšel. Če Vrbo natančno poslušamo … On ni želel umirjenega življenja, ampak polnega, polnega tudi viharjev. Vseeno pa izraža ljubezen in ponos do svoje vasi.
Med vašimi predmeti, ki jih poučujete, je tudi jezikovna kultura. Kakšno imamo Slovenci?
Takšno, kot si jo zaslužimo. 🙂 Ne smemo biti preveč kritični. Odvisna je od celotne družbe. Mislim, da je v njej spoštovanja norm kulturnega obnašanja trenutno premalo. Želel bi si več misli na sočloveka, pri tem imam v mislih tudi jezik in govor. Če se ukvarjam s tem, kako se bom kakovostno izrazil, kako nekoga prepričal, ne na nasilen način, naj bo tudi jezikovna kultura temu primerna.
Priročnikov je dovolj, slovenske šole so v redu, ne smemo tarnati, da je vse slabo. Morda smo malo preveč kritični mi, ki smo nad 40, in pomislimo, kako smo mi pisali, ko smo bili srednješolci. Tudi mi smo delali napake in se skozi življenje ter javno komunikacijo učili, izboljševali. Truditi se moramo, da bosta naš govor in pisanje čim boljša in čim pravilnejša.
Študirali in delovali ste tudi v tujini, stike ohranjate s številnimi tujimi univerzami. Znamo Slovenci dovolj ceniti svoje odlike? In se po drugi strani tudi zdravo posvečati svojim napakam?
Za zdaj državo še imamo, zato stanje tako zelo kritično še ni. Res pa je, da je tradicija državnega v Sloveniji sorazmerno kratka. Tega se premalo zavedamo. Tradicija je tista, ki prinese ponos naroda. Včasih smo podlegli temu, da so nas nekateri Neslovenci negativno okarakterizirali.
Charles Nodier pa naj bi nekoč rekel, da tu živijo zelo pošteni, nepokvarjeni ljudje. Ob tem se spomnim npr. na naše gasilce. Toliko požrtvovalnosti in pomoči kot pri njih, ko gre nekaj narobe, boste na svetu težko našli. To slovenstvo še dodatno krepi. Trenutno smo v obdobju, ko imamo relativno udobno stanje in samostojno državo. Morali pa se bomo še učiti, kako biti bolj ponosni.
Velikokrat pravijo: kako nam je bilo prej lepo! Zakaj nam zdaj ni? Saj lahko to menda slabo stanje spremeniš. Saj si del države. Greš na volitve in spremeniš. Ali pa greš demonstrirat. 🙂 Ali pa ostaneš doma, ko bi bilo “treba iti”.
Izhajate iz Prekmurja. Med drugim ste tudi soavtor govoreče knjige z naslovom Prekmurščina, kinč predragi, ki z zvokom in besedo povezuje preteklost in sedanjost prekmurščine. Marsikomu je govoriti v svojem narečju nerodno. Prekmurcem ne. Zakaj?
Prekmurci imamo močnejšo regionalno identiteto. Čeprav imamo zdaj Slovenci tudi premierja, ki zelo ponosno poudarja svoj goriški, solkanski izvor. Prekmurci smo bili dolgo ločeni od upravnega dela Slovenije. Bili smo sestavni del madžarske krone in na tej osnovi imeli tudi svoj knjižni jezik.
Od leta 1715 imamo izpričane dokumente, knjige, imeli smo nekakšen vzporedni sistem knjižnega jezika. To je pustilo posledice v celotni kulturi na območju med Muro in Rabo. Leta 1919 se je Prekmurje priključilo Sloveniji. Seveda so bili stiki s preostali delom tudi že prej, ampak oblikovala se je posebna identiteta.
Prekmurci imamo precej drugačno fonetiko, tudi besede itd. Nekateri nam ta naš govor in identiteto očitajo, ampak na splošno se mi zdi, da je prekmurščina sprejeta kot pozitivna slovenska identiteta.
So vam ugajali liki v Primerih inšpektorja Vrenka, ki so govorili v prekmurščini?
Liki so zanimivi, ne bom komentiral preveč, saj kar nekaj ustvarjalcev poznam osebno. Mislim, da gre za kar dober prikaz življenja. Navdušil me je Boris Ostan (v vlogi Cipota, op. a.), ki pozna Prekmurje zelo dobro.
Besedilo je odlično interpretiral, tudi nebesedno. Odličen igralec je. Izpostaviti pa moram en paradoks: v enem od delov nadaljevanke se novinarka v poročilih nacionalne televizije javlja v prekmurščini. Izpadlo je malo bizarno. To se ne dogaja v realnosti. V resničnem svetu se morda dopisnikom malo sliši njihovo regionalno poreklo, v principu pa govorijo v zbornem jeziku.
Poznam ljudi, ki so zelo kritični do slovenskih nadaljevank, to nadaljevanko pa z veseljem pogledajo. Seveda pa možnosti za napredek vselej obstajajo. Ja, pa tudi Lipovci, moja vas, so bili intenzivno predstavljeni. Lipovci so namreč serijski državni prvak v hokeju na travi.
Kaj pa mediji? Pozorno spremljate dogajanje v njih. Kakšne cenite?
Moje mnenje o medijih je, da se pogosto bolj ukvarjajo s tem, kako vplivati na bralca ali poslušalca kot pa kako sporočiti realnost. Čeprav na medije leti veliko kritik, jih vseeno spremljam. Danes sem na primer kupil Delo, ki sem ga imel v preteklosti naročenega, a sem se iz načelnih razlogov v nekem trenutku temu odpovedal.
To številko pa bi pohvalil. Glede pravopisa in pravorečja še vedno priporočam nacionalne medije. Tudi na Radiu Ognjišče se precej trudijo za razvoj jezikovne kulture. Še vedno obstajajo dobri mediji, dobri govorci. Težko pa si kritičen do nekega medija, če veš, da ima bistveno premalo svetovalcev za jezik, ne le lektorjev. Ponekod pa jih sploh ni.
Vprašanje za milijon. 🙂 Kako vsaj malo zbližati pola, pole, kot se zdi, vse bolj razklane slovenske družbe?
V prvi vrsti bi se morali vrniti k osnovnemu spoštovanju sočloveka. Na to smo pozabili. V drugih ljudeh ne iščemo dobrega, ampak le dlako v jajcu. Pri vsakem nastopu najprej pomislim, kako bom nekoga skritiziral, potem šele pohvalil. Ta princip ni dober. Seveda je včasih tudi potrebna kritika. A mislim, da oba pola pri tem pretiravata.
Izpostavil bi tudi upoštevanje nekaterih normalnih načel, npr. 10 Božjih zapovedi. Te izpostavljajo veliko pomembnih stvari, ne glede na to, ali smo kristjani ali ne. Prve tri sicer govorijo o Bogu, govorijo torej tudi o tem, kako je treba spoštovati verujoče. Si želimo, da ne bi bilo nikogar več, ki bi veroval? Upam, da ne. Potem bo treba “spreobrniti” veliko ljudi. 🙂
Pozabili smo tudi na socialni čut. Pomembni so denar, kapital, uspeh; po možnosti na račun drugega. V parlamentu ne vidim vplivne stranke, ki bi zagovarjala spoštovanje in primerno plačilo za vsakega, brez izjeme. V javni upravi imamo plačne razrede, ki so pod minimalno plačo. Bog nam pomagaj!
Vsakemu človeku je treba zagotavljati primerno življenje. Napetosti so vse večje, morda kdaj tudi manipulativno povzročene. Ljudje hitro pozabljajo. Ko imajo “Maldive”, jih ne briga ostarela gospa, ki sama plačuje visoke stroške ogrevanja in nima npr. dovolj denarja za kakovostno hrano, ki jo potrebuje.
