Nekateri se vključijo v Cerkev in zaprosijo za zakramente, ne da bi zares vedeli, čemu služijo, in ne da bi se zavedali potrebe po spreobrnjenju, ki ga prejem zakramentov predpostavlja. S tem duhovnike spravljajo v kočljiv položaj: ti se namreč znajdejo v razdvojeni želji po tem, da bi bilo čim več ljudi deležnih Božje milosti, a da te kljub vsemu ne bi prepoceni trosili.
Zaslužni francoski škof Nanterra, monsignor Daucourt, pravi, da je dilema postala “dnevno breme” duhovnikov. V svoji zadnji knjigi Prêtres en morceaux (Duhovniki v kosih, op. prev.) piše: “Ob dejstvu, da ima malo ljudi oseben odnos s Kristusom, mnogi duhovniki postajajo malodušni in se sprašujejo, čemu sploh še služijo, in ne verjamejo več v svoje poslanstvo.”
Dodaja še, da so nasprotno “nekateri v skušnjavi, da bi uveljavljali strožje pogoje pri podeljevanju zakramentov in s tem tvegali, da bi pretrgali vez med ‘krščenimi nevernimi kristjani’ s Kristusom in Cerkvijo in iluzijo, da želimo Cerkev ‘pravih kristjanov’.”
Krsta ne smemo odreči nikomur
Težko je določiti število zavrnjenih zakramentov, gotovo zavrnitve niso pogoste. Ko pa se zgodi, po medijih zagrmi: kakor se je zgodilo v Franciji leta 2009, ko je bil v Nantesu zavrnjen krst.
Takratni tamkajšnji škof monsinjor Soubrier je pojasnil: “Soočamo se z napačnim razumevanjem pomena krsta. Ne moremo reči: ‘Sprejmimo in potem bomo videli.’ Potrebno je namreč utemeljeno upanje, da bomo vero našli.”
Zakonik cerkvenega prava o krstu res trdi, da ga ne moremo nikomur odreči (§ 843). Toda členi v nadaljevanju opredeljujejo, da se za prejem krsta predpostavlja želja po krščanski vzgoji otroka, kadar gre za majhnega otroka.
Če starši ne nameravajo vzgajati svojega otroka v veri, se je popolnoma upravičeno vprašati, ali imajo resnično željo po zakramentu, kajti prejeta milost mora imeti možnost, da se razlije onkraj dogodka samega. Naletimo na protislovje: kako si lahko želimo, da bi bil naš otrok kristjan, ne da bi mu pomagali najprej z zgledom odkrivati, kaj vera pravzaprav je?
V teoriji torej duhovnik lahko iz tega razloga zavrne krst, vendar njegove odločitve otrokovi bližnji ne bodo razumeli. Preostane mu dvoje: otroka kljub vsemu krsti in s tem omogoči delovanje milosti oz. je otroku ne odteguje; ali pa poskusi najti rešitev, da krstu ne zmanjša pomena in ne prestraši staršev – prosi jih, da se najprej pripravijo na prejem zakramenta, da se starejši sorojenci krščenca udeležujejo katehez oziroma krst preprosto odloži na pozneje.
Prava želja po prejemu zakramenta poroke
Pri zakramentu poroke so zavrnitve povezane z enakimi težavami glede razumevanja in svobode, prav tako so redke, zlasti zato, ker je sklenitev vsako leto manj.
Duhovnik, ki sprejema bodoča zakonca, se mora prav tako prepričati, ne o njuni popolnosti – to bi bilo vsekakor varljivo – temveč o njuni resnični želji, da po zakramentu prejmeta Božjo milost za življenje krščanskega zakona, nerazvezljivo in svobodno sklenjenega, odprtega za življenje in z voljo, da preneseta vero na morebitne potomce.
Pri tem zakramentu se pojavijo že konkretnejši pogoji (glede birme, krvnega sorodstva, nezmožnosti, različnih veroizpovedi …), toda poglavitna ostaja zmožnost, da milost deluje v razpoložljivih srcih. Še vedno je duhovnik tisti, ki razločuje o pravi utemeljenosti prošnje in njeni ugoditvi oziroma zavrnitvi.
Gre za vprašanje, o katerem je Cerkev razmišljala med sinodo o družini na temo razvezanih in znova poročenih. Papež Frančišek je želel podati odgovor v osmem poglavju posinodalne apostolske spodbude Radost ljubezni s povabilom k pastoralnemu razločevanju, prilagojenemu vsaki posamezni dani situaciji, kar je izrazil že na začetku papeževanja v apostolski spodbudi Veselje evangelija (§ 47):
“Tudi vrata zakramentov ne smejo biti zaprta iz kateregakoli razloga. […] Pogosto se obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci.”
Ne moremo torej zares govoriti o določenih pravilih glede zavračanja zakramentov. Še toliko manj, ker pot, ki jo sveti Peter zastavi, odpira različne načine uresničevanja po škofijah, župnijah, med duhovniki, kar ni ravno škofom v spodbudo, da bi sprejemali jasne odločitve s tega področja. Ni bilo vedno tako, a Cerkev je trenutno bolj liberalna.
Vernih in bolj oddaljenih oseb v resnici ne spodbuja k spreobrnjenju. Izpostavlja se določenemu subjektivizmu. Pozabljamo, da Božja ljubezen od nas zahteva jasen odgovor, ki se odraža z nenehnim in nikoli dokončnim spreobrnjenjem za časa našega obstoja. Ali si ne želimo čim več ljudem ponuditi Božjo milost?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
