Pred kratkim sem zasledila posnetek neke mamice, ki je z otopelim obrazom dejala: “V družbi velja pravilo, da o svoji nosečnosti v prvem tromesečju ne smeš povedati nikomur, saj se v tem času zgodi veliko spontanih splavov. Torej se o nosečnosti ne govori. To pomeni, da tudi o splavih ne govorimo.” Pri tem se je grenko zasmejala.
Te besede so se me globoko dotaknile, morda še toliko bolj zato, ker sem imela nedavno nevsakdanjo in bolečo izkušnjo. Govorila sem z znanko in njenim možem. Vedela sem, da pričakujeta otroka, zato sem ju vesela povprašala, kako sta. Ona je dejala: “O, novica še ni prišla naokoli. Splavila sem.” Pri tem so jo zalile solze, mene pa tudi. Bilo mi je hudo, saj ne vem, ali sem poglobila njuno bolečino ali sem znova odprla njuno rano. Iskreno mi je bilo hudo zanju in nisem vedela, kaj naj rečem.
Bolečina ob izgubi otroka je res velika. Kaj sploh lahko narediš drugega, kot da ponudiš svoje uho, da poslušaš in si ob osebi, ki žaluje, da si tam zanj? In ja, zares poslušaš. Hvaležna sem jima, ker sta bila pripravljena govoriti o tem. Ko sem ju poslušala, me je zadelo: Toliko statističnih podatkov slišimo o tem, koliko splavov se zgodi med nosečnostjo, nihče pa ne pove, kaj vse to prinese zraven: hospitalizacijo; če je otrok še vedno v telesu, sprožen porod; obdobje čišče; težave z laktacijo. In to se tiče samo telesne ravni, kje sta potem šele psihična in duhovna raven.
V družbi velja, da se mora ženska kar hitro “postaviti na noge”, po možnosti dobi še kakšen komentar: “Saj si še mlada, boš imela pa drugega.” Moški pa tako ali tako ne sme jokati … Tako brezčutno, hladno. Kot da je otrok le predmet, ki ga lahko pozabiš, zamenjaš, nadomestiš. Kot da bolečina ob izgubi ni resnična.
Priznam, ko sem razmišljala o tem, sem postala kar malo jezna in razočarana. Zakaj se ne smemo iskreno veseliti novega življenja takoj, ko izvemo zanj? Zakaj ne smemo glasno jokati in govoriti o otroku, če ga izgubimo? Zakaj ne smemo govoriti o teži bolečine ob neplodnosti? Zakaj velja, da ne smemo govoriti o svojih stiskah, tako telesnih kot duševnih, morda tudi duhovnih? Mar se moramo res svetu kazati kot nedotakljiva, neranljiva bitja? Mar se moramo res umikati v svoj svet bolečine (ali veselja na drugi strani), da s tem ja ne bomo razburkali mirnega morja drugega človeka? Res želimo ustvariti tak svet? Ali ni čas, da to spremenimo?
“Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo,” (Gal 6,2) piše v Svetem pismu. Zakaj ne bi potem delili bremen, lahkih in težkih, bolečih in veselih “bremen”?
