Primož Križaj je mož Klare in oče dveh fantov in ene deklice. Njegovo življenje je prežeto z glasbenim ustvarjanjem, ki ga je vodilo med različnimi zasedbami. Pred leti se je predstavil tudi na Slovenija ima talent in prišel do polfinala. Je globoko veren, o čemer je iskreno in odprto spregovoril tudi v rubriki Moške skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Trudim se prihraniti dobro energijo za družino, ker mi je najboljša motivacija za vse, kar me v dnevu čaka. Vse prepletam z molitvijo in izročanjem Bogu. Najsi bodo prijetne ali neprijetne stvari, opravki, službene obveznosti, izzivi. Trudim se, da udejanjam Njegovo ljubezen v ljubezni do žene, do otrok … Do tistega, s katerim sem.
Kako razvajate svojo ženo?
Zdaj, ko imava tri majhne otroke in ima dan premalo ur, je najin največji luksuz posvečen čas. Pomemben je tudi čas, ko prevzamem otroke in ima žena lahko čas zase. Vsakodnevno se pogovarjava, veva, kaj nama veliko pomeni, kakšni so najini jeziki ljubezni, ki pa se skozi leta tudi spreminjajo.
Za klene fante in gospode
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Ah, najbolj me razjezi stavek, ki ga slišim v družbi: “Vsi moški ste isti.” To sploh ne drži. Sem ljubeč, vsestransko aktiven in trudim se, da bi v življenju vedno znova napredoval – osebnostno, kot Božji otrok, kot mož, oče, prijatelj, glasbenik. Drža učenca je pomembna za osebno in profesionalno rast.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …”
… je to največja sreča, ki ti je lahko podarjena. Otroci in žena so najboljše ogledalo za to, kdo sem. Čutim, kako pomembno je, da se iskreno zanimam za otroka, za njegovo srce, notranje doživljanje in vse, kar govori ter sporoča. Učim se gledati in videti onkraj zunanjih odzivov in vedenj.
Tako lepo je, ko mi otroka zares uspe slišati, se vanj vživeti in mu pomagati v njegovem razvoju na vseh nivojih. Lepi in težji trenutki so, ki me oblikujejo kot človeka in očeta. Učim se odpuščati sebi za napake, hitro iti naprej, z novimi vzorci. Vse to prepletanje in učenje, padanje in vstajanje, vse to je nenehna, realna pot.
Vsakega očeta bo vsaj malo ganila pesem Le hodi. Posvetili ste jo sinu, ki tedaj še sploh ni bil rojen, kot nekakšno popotnico ali smerokaz. Bi zdaj, po nekaj letih, napisali kaj drugače?
Le hodi je pesem, ki je začrtala smer in Duha mojega ustvarjanja. Bila je podarjena, kot mnoge pesmi, in ne bi je spremenil. Aranžmajski prostor ponuja vedno možnost sprememb, a to so zgolj producentske ideje. Sporočilo pa je univerzalno, saj imamo vsi očeta in Očeta.
Kaj, po vaših opažanjih, manjka slovenskim očetom, da bi bili še srčnejši, bolj predani, bolj v oporo ženam, partnerkam in otrokom?
Sodil ne bom, vsak je poklican, da pogleda vase. Večkrat se opomnim in pogledam življenje s konca. Pred dvema letoma sem se srečal z minljivostjo, ko je v večnost odšel moj oče. Doumeš realna tla in se vprašaš, kaj je v življenju zares pomembno. Pravzaprav ostanejo dobra dela in ljubezen, posvečen čas, molitev – dragocenosti, ki pridejo od znotraj in se jih ne da kupiti. Ob tem spoznanju sem napisal pesem Ljubi le.
Službe nam zapolnijo obsežen del dneva, a se “današnji” očetje vse bolj trudimo biti prisotni, aktivni v vzgoji. Izredno pomembno je, da imamo cvetoč, lep odnos z ženo, saj iz zgleda staršev otroci srkajo največ in se učijo za življenje. Vsem nam, očetom, privoščim več igranja z otroki, več smeha, skupne družinske molitve, osebnega časa za Boga, šport, stvari, ki jih ima posameznik za lastno veselje. To so pomembnosti, ki nas napolnijo s hvaležnostjo, srečo, s pravim veseljem in elanom za naprej.
Sam med službenimi obveznostmi poskušam zavestno prihraniti dobro energijo ali moč za dom in družino. Preden vstopim v hišo, predam ves dan, skrbi in delo pod Jezusov križ. Tako sem lahko bolj v času in zavestno prisoten.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rojstva otrok, smrti bližnjih in sklenitev zakramenta svetega zakona. To so zagotovo prelomni trenutki v mojem življenju.
Ste globoko verni. Kaj vera, na povsem konkreten način, prinaša mlademu človeku?
Bog je moj temelj. Vse, kar delam in sem, je v hoji z Bogom. Vera je zame odnos, živost, odnos zvestobe, dinamike, učenja ponižnosti, izročanja in zajemanje blagoslovov. Ta živ odnos z Bogom, s katerim se včasih pogovarjam od blizu, včasih od daleč, predstavlja zagotovilo, smerokaz, kaj je prav in kaj ne, katero pot naj uberem. Bog je Ljubeči oče, ki me vedno čaka, Njegove roke so vedno odprte.
Pomembno je, da si mlad človek izbere prijatelje, ob katerih skupaj lahko raste v odnosu do Boga, moli, se zjoka, zjezi, odide in spet pride.
Troedini Bog še posebej konkretno in človeško otipljivo deluje po ljudeh. Razločevanje in odprtost Svetemu Duhu za Božje navdihe je potrebna milost, s katero smo lahko orodje v Božjih rokah, ušesa potrebnim ali rama jokajočim. Neskončno hvaležnost občutim za vse molitve, ki so bile zame darovane. Molitev gre onkraj vseh ograj in zidov, preprek in strahov. Bog po njej trosi milosti. Marijin rožni venec, objet z ljubečimi dobrimi deli, dela čudeže.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Milosti zajemam ob zrenju in molitvi pred Najsvetejšim. Veliko mi pomeni skupna molitev z ženo, večerna molitev z otroki, z moško prijateljsko skupino, molitev na poteh. Molitev je zame dihanje, kot tudi odnos do mojih bližnjih, moja potrpežljivost, ponižnost, ljubečnost, zahvaljevanje. V vsem tem odseva moja vera, odnos z Bogom. Velikokrat padem, a Gospod vedno čaka in odpušča. Ob zakramentu redne spovedi in duhovnega spremljanja se krepim in znova odkrivam in živim osnovno identiteto, biti ljubljen Božji otrok.
Kaj počnete v četrtek?
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Kritična presoja. Razmišljanje z lastno glavo in s svojimi izkušnjami se je zapostavilo. Prehitro nas odnesejo svetni motilci pozornosti, nadvladajo besede medijev in ponujeno se vzame za absolutno resnico.
Povezovanje. Želimo vse imeti sami – svoje. Moč je v povezovanju in deljenju.
Vera v enega, pravega Boga. Tista resnična, korenita, vroča ali hladna in ne mlačna, s kljukicami in lepo fasado. Pomembno je, da človek ni samo religiozen, ampak duhoven, globoko veren in da se njegov Duh tudi brez besed kaže v drži, pogledu, v vsakdanu, do vseh ljudi. Po Ljubezni nas bodo prepoznali.
