Nekoč, že dolgo je od tega, sem rekla našemu zdaj že pokojnemu župniku – naj počiva v Božjem naročju –, da sem bila pri eni zelo lepi maši. Malo grdo me je pogledal in mi odvrnil, da je vsaka maša lepa. “Ja,” sem mu rekla, “se strinjam, ampak nekatere so malo lepše oz. malo drugačne.” Še enkrat me je malo postrani pogledal in ni mi odgovoril. In pri tem je ostalo. Ostala sva prijatelja do konca njegove prerane smrti in ostaja mi v najlepšem spominu kot globoko veren človek, izredno prijazen, zelo gostoljuben, vedno pripravljen za akcijo, vedno pripravljen za pomoč in pogovor, vreden vsega spoštovanja.
Nanj sem se spomnila, ko sem bila spet pri neki lepi oz. malo drugačni maši. Malo drugačna je bila predvsem pridiga. Zelo se me je dotaknila in mi dala misliti.
Pridigar je govoril o nekem fantu, ki je vsak dan mimo cerkve odhajal po svojih opravkih. In vsak dan se je za hip ustavil pred cerkvenimi vrati, nekaj spregovoril in šel dalje. Nekega dne ga je pred cerkvijo srečal tamkajšnji župnik. Rekel mu je, da je radoveden in da bi zelo rad vedel, zakaj se ustavi vsak dan pred cerkvijo, spregovori nekaj besed in gre naprej. Fant je nekoliko v zadregi povedal, da vsak dan pride pozdravit Jezusa z besedami: “Jezus, tukaj Jaka.” In Jezus ga prav gotovo sliši in spremlja ves dan na vseh njegovih poteh.
In ta Jaka je kmalu za tem imel prometno nesrečo in bil je dolgo v bolnišnici v nekem drugem kraju. Župnik se je namenil k njemu na obisk, da bi videl, kako mu je in kako okreva. Sestra, ki mu je odprla vrata v Jakovo sobo, je rekla, da bo fant obiska prav gotovo zelo vesel, saj ima zelo malo obiskov. Jaka je to slišal in rekel, da to ni res, saj ima obisk čisto vsak dan. Župnik je bil presenečen, sestra pa ga je nejeverno pogledala.
In fant jima je povedal, da vsak dan k njemu pride Jezus. Ja, čisto vsak dan. Tiho odpre vrata in reče: “Jaka, tukaj Jezus!” in odide …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 36.
