V sodobni kulturi sta preklinjanje in uporaba neprimernih besed izjemno pogosta. Na prvi pogled se zdi, da to ni greh, saj ni nujno, da vedno nekoga prizadene.
Če smo natančni, Katekizem Katoliške cerkve uporabe kletvic ne omenja, govori pa o nekaj različnih kategorijah.
Zloraba Božjega imena
Prvič: vsakokrat, ko nekdo v kletvici uporablja Gospodovo ime, neposredno krši drugo Božjo zapoved.
Druga zapoved prepoveduje zlorabo Božjega imena, torej vsako neprimerno uporabljanje imen Boga, Jezusa Kristusa, Device Marije in vseh svetnikov.
(KKC 2146)
To verjetno najbolj očitno pojasnjuje, da je preklinjanje lahko greh, saj Božjega imena ne obravnava spoštljivo.
Zmerjanje drugih ljudi
Naslednji dokaz, da je preklinjanje lahko greh, je zmerjanje drugih ljudi.
Bog vsakogar kliče po imenu. Ime vsakega človeka je posvečeno. Ime je ikona osebe. Ime zahteva spoštovanje v znamenje dostojanstva tistega, ki ga nosi.
(KKC 2158)
Poimenovanje nekoga s svetoskrunskim imenom je še en jasen primer, kako lahko človek krši drugo Božjo zapoved.
Grd jezik na splošno
Po zgornjih primerih območje postane bolj sivo, saj Cerkev v Katekizmu ne navaja vsake kletvice posebej.
Sveto pismo pa večkrat poudarja, da se moramo izogibati “grdemu jeziku”.
Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust.
(Kol 3,8)
Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka.
(Mt 15,11)
Kot pri vsakem grehu človek mora vedeti, da je to greh, in te besede izgovoriti s polnim soglasjem. Včasih nam lahko kaj uide in tega ni vedno preprosto preprečiti.
Ključnega pomena je, da poskušamo svojemu jeziku pustiti, naj druge ljudi povzdiguje, ne pa da jih poskuša zlomiti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
