Sveti Ludvik Marija Grignon de Montfort (1673–1716) je bil vse svoje življenje izredno goreč častilec preblažene Device Marije. Tako ni presenetljivo, da je enega od svojih najpomembnejših del posvetil ravno njej in ga naslovil Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji.
Znotraj tega dela poudari tudi pomembnost, ki ga ima češčenje Device Marije za poslednje čase, tako za trenutek naše smrti kot tudi ob koncu časov.
Po Mariji k Jezusu
Sveti Ludvik takole zapiše: “Marija je varno sredstvo ter ravna in brezmadežna pot, po kateri pridemo k Jezusu Kristusu in ga v polnosti najdemo, zato ga morajo doseči duše, ki naj izžarevajo svetost. Kdor najde Marijo, najde življenje, to je Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje.”
Sveti Ludvik Monfortski nato pojasni, da je posebna Marijina naloga, da v teh poslednjih časih privede nazaj v objem Cerkve grešnike in vse tiste, ki so zašli na kriva pota, da se spreobrnejo in vrnejo nazaj v Katoliško cerkev.
Nato pa s slikovitostjo pravega baročnega pridigarja naslika Marijino zmago proti vsem vrstam odpadnikov, krivovercev in sovražnikom Cerkve. A se ne ustavi ob tem in gre še korak dalje. Marijo označi, da mora “pognati strah v kosti hudobnemu duhu in njegovim privržencem kakor za boj pripravljena armada”.
Izpostavi, da v tem duhovnem boju hudi duh kljub mnogoterim naporom le stežka pridobi zase tiste, ki so se popolnoma izročili v varstvo preblažene Device Marije in s tem tudi v varstvo Jezusa Kristusa.
Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
Sveti Ludvik Montfortski nadalje poudari, da se boj bije že od prvih strani Svetega pisma, ko je Bog človeka izgnal iz raja. Sovraštvo med ženo in kačo, ki se je začelo takrat, traja vse do konca časov, ko bo Devica Marija kot nova Eva premagala hudiča in stari kači strla glavo. Kot zapiše Montfortski: “Med vsemi sovražniki, ki jih je Bog obudil zoper hudiča, je najstrašnejša Marija, njegova sveta Mati.”
In nekoliko pozneje nadaljuje: “Kar je izgubil Lucifer z napuhom, to je pridobila Marija s ponižnostjo. Kar je ugonobila in zapravila Eva z nepokorščino, je pridobila Marija s pokorščino.
Eva, ki je ubogala kačo, je ugonobila sebe in vse svoje otroke ter jih izročila hudobcu. Marija, ki je bila Bogu popolnoma zvesta, je rešila s seboj tudi vse svoje otroke in služabnike in jih posvetila njegovemu veličastvu.”
Ob koncu časov
V evangelijih, ki jih beremo predvsem v dneh pred prvo adventno nedeljo, Jezus opozarja na poslednje čase, na konec, ki ima gotovo priti, na trenutek, ko bo Kristus prišel znova na svet, a tokrat ne v ponižni podobi otroka, ampak v vsej nebeški slavi.
Montfortski nas opozarja, da smo lahko le v primeru, če se zatečemo pod Marijino varstvo, se ji izročimo in tako živimo, prepričani, da nam bo prišla na pomoč tako ob smrti kot ob koncu časov.
Človekova smrt je gotova, nato pa nastopi sodba. Ko bomo tako pred nebeškim prestolom dajali odgovor za svoje življenje in bo nadangel Mihael tehtal naše duše, takrat bo le preblažena Devica naša najboljša in največja zagovornica, tista, ki nas brani, saj le njej Sin ničesar ne odreče.
Po zgledu sv. Ludvika Montfortskega se torej izročimo Mariji, vzgajajmo se v njeni šoli, da bomo kakor ona živeli Boga vredno življenje, da se nam ob koncu življenja ne bo treba kesati in zardevati od sramu.
