Amparo Portilla Crespo se je rodila 26. maja 1925 v španski Valenciji. Bila je najstarejša izmed štirih otrok, sama pa je imela 11 otrok. V svoji domovini je bila vodja apostolskega dela. Skupaj z možem Friderikom Romerom je razvijala in pomagala izvajati programe za družine v župnijah, šolah in drugih institucijah po Španiji.
Leta 1937, ko je divjala španska državljanska vojna, so zaprli in usmrtili Amparinega očeta. Stara je bila le 12 let in za njeno mlado življenje je ta izguba pomenila travmatično izkušnjo.
Potrebno moč za to, da je prestala to težko obdobje, je črpala iz svoje globoke vere in posebne ljubezni do Device Marije. Ko se je končala državljanska vojna, je Amparo spet začela hoditi v šolo in pridobila vsa potrebna znanja za katehistinjo.
Vsakodnevno življenje, podarjeno Bogu
Leta 1943 je Amparo na srednji šoli Sagrado Corazon prejela medaljo Marijine hčere. Kot svoje vodilo je izbrala znano molitev Aparta, madre, de mi lo que me aparte de Ti, kar pomeni Mati, loči me od vsega, kar me ločuje od tebe. Temu motu je sledila vse svoje življenje.
Amparo in Friderik Romero sta se poročila leta 1950 in se preselila v Madrid. Zakonca, ki sta svoj krščanski zakon živela po Božji volji, sta se srčno ljubila. Imela sta 11 otrok. Amparo je bila ljubeča, nesebična in skrbna mama, vedno vedra in nasmejana. S svojim krščanskim življenjem je bila zgled za mnoge ljudi.
Amparo je uspela skoraj vsak dan iti k maši, kar ni bilo enostavno, ko so bili otroci še majhni. Svoje otroke je učila, naj bodo prijazni do revnih, bolnih in pomoči potrebnih.
Molitev rožnega venca je bila del družinske rutine, Amparo pa je bila še posebej predana zavetnici domače Valencije, Naši gospe zapuščenih. S svojo družino je skušala iti na čim več romanj v Marijina romarska svetišča.
Amparo je sodelovala v mnogih katoliških dejavnostih, najpomembnejša pa je bila Družinsko apostolsko delo, ki je postalo krščansko družinsko gibanje in se je razširilo po vsej Španiji. O njem so poročali tudi v nekaterih televizijskih programih, v katerih se je Amparo zavzemala za družinske vrednote in pomembno vlogo družine.
Naslednja stopnja
Leta 1994 se je Amparo počutila zelo izčrpano in ta izčrpanost kar ni prenehala. Končno je odšla k zdravniku, ki je ugotovil, da ima pljučnega raka. Amparo je novico o diagnozi sprejela mirno. To novo stopnjo v svojem v življenju je sprejela predana Božji volji. Svoje trpljenje je darovala za svoje otroke.
Amparo so morali odstraniti desno krilo pljuč. Zdelo se je, da dobro okreva, a po desetih dneh je prišlo do bronhoplevralne fistule. Potrebna je bila še ena operacija in njena desna stran je ostala odprta za dnevno zdravljenje. Navkljub temu se je ves čas trudila, da je z nasmehom prenašala kemoterapijo, obsevanja, operacije, osem bronhoskopij in pregledov za možganski tumor.
Po 556 zaporednih dneh zdravljenja je končno odšla v nebesa. To se je zgodilo 10. maja leta 1996. Rodila se je v maju in umrla je v maju. Tudi prvo sveto obhajilo je prejela v maju, Marijinem mesecu. Amparo, ki je bila Marijina predana služabnica, je bila presrečna, ko je ugotovila, da se bo poslovila prav v maju.
Veliko ljudi se je po njeni smrti z molitvami začelo obračati k njej in mnogi poročajo o tem, da so bile njihove molitve uslišane.
Papež Frančišek je 24. aprila letos Amparo razglasil za ženo “junaških kreposti” in še posebej izpostavil njeno dediščino vere in ljubezni. Častitljiva Božja služabnica Amparo je na poti v svetost – njen naslednji korak je razglasitev za blaženo.
Častitljiva Božja služabnica, Amparo Portilla Crespo, prosi za nas in vse naše družine.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
