Nisem vedel, kaj naj kot katehet rečem svojim veroučencem prvega razreda za zaključek tega veroučnega leta.
Zares smešni občutki ob tako čudnem letu. Večino otrok sem nazadnje videl v začetku oktobra, potem pa smo imeli verouk le še na daljavo, dokler se nismo spet srečali v živo pri sveti maši ob zaključku leta. Za nekatere sem bolj ugibal, kot vedel, kako jim je ime.
Verouk na daljavo je bil tak, da sem snemal svoje razlage, medtem ko sem si poskušal naslikati njihove obraze na drugi strani omrežja. Jaz torej njih nisem videl, ne slišal, le upal sem lahko, da si oni te posnetke ogledajo, poslušajo in naredijo nalogo v zvezku.
Da mi ne bi povsem upadla vnema, sem si domišljal, da me poslušajo z največjim zanimanjem in z odprtimi usti. Zato sem bil vesel, ko so mi ob koncu prinesli svoje porisane zvezke: se pravi, da so vendarle poslušali.
Verouk kot hoja v veri
Ko sem jih torej po osmih mesecih gledal, kako stojijo pred menoj, sem jim rekel, da so bili oni v tem letu zame kakor Bog. Nisem jih videl, ne slišal, oni pa mene so. Čeprav sem vedel, da obstajajo, nisem vedel, ali me zares poslušajo, dokler nisem dobil v roke njihovih zvezkov. Potem sem bil potolažen.
Verjetno je bil letošnji verouk za marsikaterega kateheta kot hoja v veri, da nagovarjanje na daljavo ni šlo v prazno. Verjamem, da so sijoče oči otrok vendarle izražale hvaležnost za iskanje v temi. Vztrajanje je nazadnje nagrajeno.
A ne velja le za otroke. Epidemija z vsemi spremljajočimi ukrepi in karanteno je tudi nam odraslim dala pošteno veroučno lekcijo. Vsi smo se na vsem lepem znašli kot “v temi in smrtni senci”.
Zmedeni od raznoterih glasov v svetu smo ugibali, komu velja zaupati in komu ne. Koga naj poslušamo? Kje je tukaj Bog? Zakaj ničesar ne ukrene, ko ga tako vneto prosimo? Ali je mogoče, da On celo dopušča to preizkušnjo, z vso nastalo zmedo in strahom vred?
Ob koncu tega veroučnega leta se zato sprašujem: če je Bog dovolil epidemijo, da mi z njo pošlje posebno veroučno lekcijo, kakšno je njeno sporočilo zame? Zelo nerodno bo, če ga ne bomo vzeli resno. Kajti enkrat se bomo z njim srečali dobesedno v živo. In žalostno bo to srečanje, če bodo listi naše knjige življenja ostali nepopisani.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
