Koliko porok človek ponavadi obišče? Poleg svoje, seveda. 😉 Tiste, ko se poročijo sorodniki, prijatelji, sodelavci. Tamara Bizjak pa jih je “dala skozi” že več kot sto, saj je poročna fotografinja. Dela na dveh koncih sveta. Vse leto živi v pomladi in poletju, saj je med poročno sezono v Sloveniji, jeseni pa se vrne v Argentino, kjer sta si z možem Pablom ustvarila dom. Ustvarja in fotografira tudi tam. Pokukajte na poroke s pomočjo njenega fotografskega objektiva.
Kakšne poroke imamo radi Slovenci?
Obstajata dva pola. Na enem so zelo tradicionalne poroke, “ker se spodobi in pričakuje”. Pri teh imajo veliko vpliva družina, navade, tradicija. Bog ne daj, da koga pozabiš povabiti. Pri teh porokah gre pogosto bolj za kvantiteto gostov kot kvaliteto izkušnje.
Drugi pol porok zdaj šele postaja priljubljen. Gre za poroke na butičnih lokacijah z manjšim številom gostov. Želijo, da se vse dogaja na enem prostoru, z maksimalno enim premikom, v cerkev ali kam drugam. Take poroke so načrtovane veliko vnaprej, pogosto potekajo tudi s poročnimi organizatorji. Mladoporočenci se želijo sprostiti, zabavati, hočejo, da so obredi bolj osebni. Priljubljene lokacije za tovrstne poroke so predvsem Goriška Brda, Vipavska dolina, Kras.
Še en tip porok je: tisti, ko imajo mladoporočenci že otroke. Včasih je ob 20.00 že razrez torte.
Kakšna fotografinja ste?
Pravijo mi, da ljudi na porokah pomirjam. Veliko stvari sem že videla in doživela, redkokaj me spravi iz tira. Včasih nisem le fotografinja, ampak tudi malo psihologinje, organizatorke, nekdo, ki spomni, da je treba vzeti osebni dokument. Nekdo, ki vidi, da z ženinove obleke visi nitka, in jo odstriže. Zašila sem tudi že gumb ženinu nazaj na suknjič, popravljala šopke, vezala pentlje nevestam. Kot fotograf si paru ves dan res blizu, morda še bližje kot priče. Zato je pomembno, da se s parom pred poroko spoznamo. Da, kak par sem tudi zavrnila.
Kaj je porokam prinesla korona?
Postala je, med drugim, dober izgovor za pare, ki niso želeli prevelike poroke – šli so na obred in kosilo z ožjimi družinskimi člani ali večerjo v dobri restavraciji. Vse več parov je, ki se za tradicionalno poroko ne bi odločilo. Odločijo pa se za nekaj po svojem okusu. Nekaterim je celo prišla prav omejitev svatov na 50 ali 20. Tako lahko z malo bolj mirno dušo ne povabiš vseh bratrancev in sestričen, ki si jih nazadnje videl na nekem pogrebu pred nekaj leti.
Maske odvzamejo kar nekaj izrazov, ki jih rada lovim. Nekateri so želeli, da imata mladoporočenca maske tudi med obredom, da si jih lahko snameta le med poljubom. To se mi zdi absurdno, saj so to večinoma manjše skupine. Ljudje se bodo malo pozneje objemali in poljubljali.
S katerimi nenavadnimi željami ali zahtevami ste se srečali?
Jaz pare ponavadi najraje postavim v najbolj zaraščen del travnika ali gozda, ker se mi zdi to najbolj fotogenično. Bolj kot pokošeni park imam rada goščavo. A tudi v parkih je mogoče najti kakšen bolj džungelski kotiček in vse je videti še lepše v večerni svetlobi.
Nekoč smo se s fotografiranja na civilni obred peljali s prazno gumo, ker ni bilo časa, da bi jo zamenjali. Nekoč sem fotografirala na poroki družine z razrahljanimi odnosi. Ženin se že dve leti ni videl s starši. Sprva niso želeli družinskih fotografij. Te so prišle na vrsto šele okrog 23. ure, ko so se člani družine skoraj zjokali.
Pravljični trenutki mladoporočencev, ujeti v Tamarin objektiv:
Kaj pa druga skrajnost – preproste, skromne, prisrčne poroke?
Imam lepe izkušnje s pari, ki niso imeli velikega proračuna za poroko, a so se vseeno odločili za fotografijo, ker cenijo fotografije in spomine. Pomembno je vzdušje. Pomembno je, da sta mladoporočenca sproščena, četudi na primer dežuje. Živčnost se prenaša naprej. Če ženin in nevesta plešeta, bodo tudi svatje. Ona sta glavna. Kar ponudita onadva, vpliva na vzdušje poroke. Vseeno mi je, ali gre za razkošno poroko ali piknik v naravi. Pomembno je, da ljudje praznujejo njuno ljubezen. Na tak način rada delam, rada fotografiram vesele ljudi.
Rada imam, da sta mladoporočenca sproščena. Če se dobro počutita na fotografiranju, sta tudi videti dobro. Nočem, da pet minut stojita pri miru. To ne da dobrega učinka. Nekateri potrebujejo več usmerjanja, drugi manj.
Kako lovite čarobne trenutke za fotografiranje?
Lovim jih ves dan. Moje desetletne izkušnje so velika prednost. Razmišljam korak naprej: kam se bom postavila, kaj se bo zgodilo. Pomembne reči ne ostanejo nezabeležene. Ne vem, zakaj, ampak slovenski pari se včasih, imam občutek, kar bojijo matičarja, pooblaščenca, župnika.
Včasih pred njegovim obličjem res delujejo zelo prestrašeni. Pozna se, koliko so ljudje v cerkvi domači. Ali so bili tam nazadnje pri birmi in se cerkveno poročajo zaradi ljubega miru, ali pa so to ljudje, ki imajo izkušnjo sproščene maše. Odvisno je tudi, ali duhovnika poznajo osebno. Nekateri se res potrudijo, da napravijo personalizirano pridigo, drugi pa povedo, da so v zakonu trije in da je treba zaupati v Boga in amen. Podobno je z matičarji.
Lahko še malce podrobneje pojasnite?
Ne razumem, da si nekdo, ki zapravi 10 ali 20 tisoč evrov za poroko, na civilni poroki ne upa stopiti naprej, četudi so prisotni le najožji člani družine, in prebrati kake zaobljube ali izbrati priljubljene pesmi, da jo nekdo prebere. Če se z nekom poročiš, mu nimaš ničesar povedati? Nikoli ne veš, kako bo razpoložen matičar ali pooblaščenec.
Morda boš lahko le dvakrat rekel da in to bo to. Želela bi si, da bi se pari bolj vključili v srčiko poročnega dneva, naj bo to maša ali zgolj civilni obred. Včasih jim je bolj pomembno to, ali bo na ohceti dunajski zrezek, ali pečenka, ali kako bo okrašen avto, kot pa kaj rečeta duhovnik in matičar. Včasih ne vedo nič o mladoporočencih. Včasih ti stojijo kot kupi nesreče, kot na sodišču. Če se bojiš reči da, se raje ne poroči.
Kot fotograf vstopiš v oseben družinski dogodek. Kar naenkrat spoznaš dve družini, ki včasih prvič sodelujeta. Vidiš, kako sta si morda družini različni. Kako ena mama komplicira, druga pa je povsem mirna. Fotograf ne sodeluje le z ženinom in nevesto, ampak vsaj še z ožjimi družinskimi člani, svati. Pomembno je, da vključiš na fotografije tudi njih. Fotoaparat mi daje vstopnico, da vstopim mednje. Z veseljem opazujem ljudi.
Ste že doživeli, da pari v krizi gledajo poročne fotografije?
Gotovo so fotografije poročnega dne nek paket spominov, ki prikličejo nazaj zaobljubo, da ne boš vrgel puške v koruzo. Veliko parov se k meni vrača vsako leto na družinske fotografije. Vselej poskušam narediti tudi fotografije zakoncev. Mama in oče sta prva. Vem, da se je v družinskem življenju treba truditi, da ohranjaš to dvojino. Kar dostikrat mi pravijo, da se že dolgo niso toliko objemali in poljubljali kot na fotografiranju. Odvrnem, da se lahko dobimo vsak mesec. 🙂
Nekoč, v gimnazijskih časih …
