Brala sem, da je Terezija Deteta Jezusa že kot otrok iskala svetost. Ne samo v molitvi, temveč se je je želela tudi dotakniti. Preden je vstopila v samostan, je obiskala Kolosej. Tam se je dotikala tal, kjer so umirali krščanski mučenci. V katakombah je šla prav do grobnic, da se je lahko dotaknila svete kosti mučenca. Svetosti je želela biti blizu, kolikor je mogla.
Svetost se nam pogosto zdi vzvišena in oddaljena, ampak stopa prav do nas. Včasih res ne dopusti človeškega dotika. Mojzes se je v vzhičenosti želel približati svetlobi gorečega grma, vendar je zaslišal glas, naj se ji ne približa, saj je bila celo zemlja okrog polna svetosti. Mariji Magdaleni, ki se je po vstajenju želela dotakniti Jezusa, to ni bilo dovoljeno, saj je bil v poveličanem telesu.
Preverite tudi Družinino knjigo meseca Sedem Božjih dotikov, ki jo je napisala Alenka Klemenc:
Svetost pa stopa k nam tudi v veliki bližini. Cerkve in romarski kraji so polni svetosti. Tja prihajamo, da se duhovno napolnimo in smo svetosti lahko blizu. S svetostjo je napolnjena vsaka maša, med katero se ta bogato izliva po besedi, pesmih in skrivnosti spremenjenja. Sveti so zakramenti in blagoslovi, pa tudi blagoslovljeni kipi, slike in nabožni predmeti, ki jih lahko odnesemo domov. Svetost se podarja vsakomur, ki jo išče.
Poseben dotik svetosti pa je sveto obhajilo. Po eni strani gre za najgloblje dejanje Boga, ko hostije spremeni v Najsvetejše, kar obstaja – pravo Jezusovo telo. Po drugi strani pa to Najsvetejše, ki se mu ne bi smeli niti približati, kaj šele se ga dotakniti, vstopi v nas same. Ko zaužijemo hostijo, se ta vgradi v naše telo in preide v celice in kri. Na enak način duh te svetosti, ki je zajet v njej, zajame naše srce.
Dan, ko otrok prejme prvo sveto obhajilo, je zato poseben dan. Bela obleka otroka in bela hostija kažeta enost, v kateri sta oblečena v enako oblačilo. Otrok to doživlja preprosto in otroško. Včasih se zdi, da ne razume ali da mu celo ni mar, kako velik pomen ima prva hostija za njegovo življenje.
Toda Bog otroku spregovori na način, ki ga odrasli ne slišimo. Obhajilo vanje vstopi mimo naših razlag ali vzvišenih besed. Otroško srce se kot glina prepusti Bogu. Vsak dotik in delovanje Boga v človeku namreč vedno ostaja tudi skrivnost.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 20.
