Gospodov vnebohod praznujemo med veliko nočjo in binkoštmi. Jezus se je namreč prikazoval apostolom “štirideset dni (…) in jim govoril o Božjem kraljestvu” (Apd 1,3).
Omemba Božjega kraljestva je zelo pomembna, saj gre za osrednji motiv Jezusovega oznanjevanja v vseh štirih evangelijih. Evangeliji pripovedujejo, kot pravi priznani biblični strokovnjak N. T. Wright, kako je Bog postal kralj v Jezusu iz Nazareta in po njem. Zato moramo Gospodov vnebohod razumeti v tem okviru.
Božje kraljestvo je nastopilo z Jezusom in v njegovem kraljestvu so stvari drugačne. V njem so odgovorni voditelji tisti, ki resnično služijo drugim. V njem so lačni nahranjeni in brezdomci gostoljubno sprejeti, ker je prava ljubezen najmočnejša resničnost Božjega kraljestva.
Kristusova samodarujoča ljubezen pa se je v polnosti razodela na križu. Če vstajenje pomeni potrditev, da Jezusov križ ni poraz, ampak zmaga nad smrtjo, potem vnebohod pomeni potrditev Jezusovega kraljevanja.
![THE ASCENSION](https://si-staging.aleteia.org/wp-content/uploads/sites/3/2018/05/web3-the-ascension-public-domain.jpg?w=300&h=169&crop=1)
Se pravi, vnebohod ne pomeni samo, da sedaj Jezusa ni več, ker je šel v nebesa, ampak predvsem, da je postal kralj – pantokrator –, ki “sedi na desnici Boga Očeta,” kjer mu je “dana vsa oblast v nebesih in na zemlji”.
Tako nam skrivnost Jezusovega vnebohoda govori o tem, kdo on resnično je. Ko se mu zaupamo in sprejmemo logiko Božjega kraljestva, nas on opolnomoči s Svetim Duhom, da zaživimo v ljubezni kot njegove priče, še več, kot njegovi ambasadorji, ki razodevajo novo življenje Božjih sinov in hčera.
Avtor prispevka je Marko Pavlič, jezuit.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, maj 2020.