Zavisti pravijo tudi zelena pošast. Zavistnež, ki je pod oblastjo svojega čutenja, s svojo jezo izdatno bremeni bližnje in zastruplja odnose, telesno in psihično pa uničuje tudi sebe. To močno čustvo je mnogokrat povezano s hlepenjem po materialnem. O tokratni temi, ki je v naši družbi precej pogost pojav, s psihoterapevtom Tomažem Erzarjem, profesorjem za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Preberite še:
Ste nevoščljivi drugim parom, ker na FB neprestano objavljajo “zaljubljene” fotke?
Zakaj je v slovenskem prostoru toliko želje po “imeti lepo hišo, vikend, iti na super počitnice” in o tem na široko razpredati pred znanci? Zakaj je toliko deloholizma in gonje za visokimi plačami? Po čem v resnici ti ljudje hrepenijo?
V teh 30 letih samostojnosti je opazno, da so se socialne razlike povečale. Razlik v prejšnji državi niti nismo smeli kazati; tudi bogati so skrivali svoje imetje, saj imeti več ni bilo v duhu enakosti. Poleg tega le malo časa živimo z miselnostjo, da se je treba materialno zaščititi, poskrbeti zase, saj nihče drug ne bo poskrbel za nas.
Strah nas je tega, da bomo ostali brez pokojnine. Med nami je negotovost glede preživetja, ki se vleče že iz prejšnjih generacij. Treba se je zavedati, da imamo sistem, ki poskrbi za tiste v pomanjkanju. Upam, da bo res tako.
Ponekod pišejo o tem, da naj bi ljudje po materialnem hlepeli zaradi pomanjkanja samozavesti. Kako to kot strokovnjak komentirate?
Gotovo, da nam ta strah, povezan z iskanjem varnosti in podpore, seže globoko v srce. Vsak se mora vprašati, ali je strah res upravičen.
Česa se v resnici bojim?
Odgovor bo na primer: Strah me je, da ne bi mogel plačati računov. Se je ta strah že kdaj uresničil? Odgovorili bi, da se ni. Kaj pa pri mojih prijateljih? Tudi ne. Vprašajmo se, če je strah racionalen in če se splača vanj vložiti toliko energije. Ali ni morda bolje priznati, da smo negotovi, ker ne vemo, ali nam bo kdo v stiski priskočil na pomoč, bomo v tem primeru izolirani od bližnjih oz. se z lastno dejavnostjo ne bomo znašli. Pretresimo svoj strah. Res živimo v takem svetu, ki smo si ga zamislili?
Preberite še:
“Vsako jutro sem začela izročati Gospodu. To me je osvobodilo strahu pred okužbo”
Sta materializem in egoizem povezana med seboj?
Gotovo, saj sebe postavljamo na prvo mesto tam, kjer ne bi bilo treba. Nihče ne bo očital egoizma ali pričakoval darežljivosti od človeka, ki je revež ali hendikepiran. To pričakujemo le od materialno preskrbljenega človeka. V ZDA filantropija deluje, ljudje donirajo in podpirajo organizacije. Tam velja miselnost: če imaš veliko, ni treba biti škrt in se čutiti ogroženega.
Pri nas imamo veliko bogatih ljudi, ki bi z lahkoto delili oz. spodbujali dobrodelne oz. okoljevarstvene projekte, pa ne naredijo ničesar. To je pravi egoizem, občutek nesočutja, ko se jih revež in njegova stiska ne dotakneta.
Zavistni pa smo lahko tudi na lepoto istega spola, govorim seveda o ženskah. Zakaj pride do teh čutenj? Kako se kaže zavist moških?
Oboje izvira iz iste podhranjenosti oz. otroške prikrajšanosti za občutek, da smo dragoceni in da bo to, kar razmišljamo, čutimo, doživljamo, nekdo ovrednotil. To je bogastvo notranjega življenja, ki nam ga nihče noče in ne more vzeti. Če bi znali ceniti notranje bogastvo drugih, nas njihove zunanje poteze ne bi tako skrbele.
Ker gledamo le na to, smo zavistni in ljudem ne privoščimo. Kar vidimo pri drugih, strogo sodimo, obrekujemo in razvrednotimo z besedami “gotovo je goljufal ali pa mu je uspelo, ker ima zveze”. Takšno obnašanje je posledica zavisti oz. globokega občutka, da tega, kar potrebujemo oz. kar nam pripada, ne bomo nikdar dobili. Pri drugem vidimo nekaj, kar ni rečeno, da ima.
Pri moških je bolj poudarjena tekmovalnost oz. materialna plat, pri ženskah pa družbena plat. Nežnejšemu spolu je pomembno to, koliko veljajo v očeh drugih, ali so v odnosih zaželene, ali pritegnejo ljudi oz. ali se drugi zanje zanimajo.
Moški te odnosne plati ne razumemo prav dobro. Če nam kdo reče: pazi na odnose, le debelo pogledamo in si mislimo saj sem priden, nobenemu nočem hudega. Dokler ni izoliranost res ekstremna, nas ta ne moti.
Preberite še:
Kako je uspešna podjetnica in direktorica v Deloittu pustila vse in odšla v samostan
Kako se odzvati, če smo žrtev zavistnežev?
Če bi šlo za čustvo, ki ga nekdo doživlja znotraj sebe in v sebi trpi, nas ne bi nič bolelo. Dejali bi, naj se oseba potrudi pa bo tudi ona dosegla to, kar želi in kar ji manjka. Težava je v tem, da se zavist kaže v slabi volji, obrekovanju, pripisovanju slabih stvari nam, dobrih njim, nazadnje pa tudi v pasivni agresivnosti in sovražnosti. Ljudje ne vedo, kdaj so s svoj održo postali škodljivi. Mislijo, da je normalno, da nas ne pozdravijo ali ne odgovarjajo na našo pošto. Menijo, da smo si zaslužili tako ravnanje, ker gre nam dobro, oni pa so žrtve in se lahko tako obnašajo.
Zavist bližnjih, usmerjeno na nas, je treba dobro prepoznati in vzeti resno, ne pa si reči, da ima človek le slab dan. Ni res, ta človek ima slaba leta. Gre za stalno držo, še posebej, če se pokaže v dejanjih, ki so šla čez mejo. Če smo žrtve zavistnežev, se moramo zaščititi. Najprej je treba zavist poimenovati s pravim izrazom in je ne minimalizirati. Dobro je ozavestiti: ta človek je zavisten in ima hude težave.To se kaže v tem, da je zadnjič rekel to in to, da ne dviguje telefona, je pasivno agresiven …
Preberite še:
Kako se znebiti zavisti?
Se je pametno iz oči v oči soočiti z zavistnežem?
Ko gre tako daleč, da je človek prekršil osnovni bonton ali osnovno prijaznost, takrat ne. Seveda pa lahko, sploh kristjani, do teh oseb še vedno gojimo prijaznost.
Se ljudje zavedajo svoje zavistnosti, vam pripovedujejo kaj na to temo na terapijah?
Večinoma ne, saj teh občutij v narcistični upravičenosti pri sebi ne prepoznajo. Dejstvo je, da so zavistni ljudje v “oklepu” in potrebujejo veliko časa, tudi do nekaj let, da svoja čustva uspejo ozavestiti. Ko se spominjajo mladosti, pubertete, za nazaj povedo: tega človeka sem res občudoval.
Tisti, ki se pridejo o tem pogovarjat, so že več kopali po sebi in izšli iz obrambne drže ter zagrabili svoje strahove.
Ljudje, ki so še vedno v obrambni drži, ne potrebujejo ničesar, zanje so čudni le drugi.
Nihče ne pride na terapijo z besedami: jaz sem tako zavisten in sovražen. Po pomoč pridejo tedaj, ko uvidijo, da so brez prijateljev, izolirani ali pa po tem, ko mu bližnji povedo, da imajo njegove drže dovolj, da živijo v zastrupljenem ozračju in podobno.
Preberite še:
Kako preprečiti, da se v paru naseli zavist?
Kaj zavist povzroča v telesu?
To je kronična jeza oz. kronični občutek tega, da meni pripada več kot imam in sem zaradi tega slabe volje in jezen. To za lastno zdravje dolgoročno ni dobro, saj povišana stopnja jeze in stresa ne vpliva dobro na srce in ožilje. Tak človek ne more imeti ustvarjalnega, duhovnega življenja, le videz tega.
Človek si sicer lahko domišlja, da je poglobljen in da živi ustvarjalno. A samo odnosi so pokazatelj, ali gre človek v dobro smer. Zavistni pa ne morejo imeti dobrih odnosov, ne glede na to, kako upravičijo sebe in si to razložijo.
Seveda pa je ogroženo tudi zdravje bližnjih, ki dihajo to ozračje, sploh če se ne znajo primerno zaščititi.
Preberite še:
Iskala je resnico in srečo. Ni pričakovala, da bo s tem našla tudi Boga
Preberite še:
Kaj storiti, da naši otroci ne bi postali materialisti
Preberite še:
Razdal je vse svoje imetje, se odpravil na romanje, nato pa … zbolel
