Frank Simmonds je bil odvisen od mamil in je kot brezdomec živel na newyorških ulicah. Neke hladne noči je hotel storiti samomor. Toda Bogu je obljubil, da mu bo služil do konca življenja, če mu bo to na kakšen način preprečil.
Leta pozneje, ko je zbolel za rakom, so bile njegove prve besede po prejetju usodne diagnoze “Gospod je moja moč in moja pesem”. Frankova žena Rita Simmonds, pesnica in avtorica knjige Obsojen zaradi usmiljenja: potovanje Franka Simmondsa z ulic v svetost, z nami deli njegovo življenjsko zgodbo.
Preberite še:
Bil je 40-kilogramski odvisnik, zdaj pa si želi splezati na Everest
Vaša knjiga Obsojen zaradi usmiljenja pripoveduje resnično zgodbo svetega. Svetega, ki je bil odvisen od mamil. Toda to ni zgodba o človeku, ki je bil slab in je postal dober. Gre bolj za zgodbo o dolgi, spreminjajoči se zvezi med človekom in Bogom. Kakšen je bil Frank kot oseba, ko sta se prvič srečala?
Frank je bil takrat brezdomec in zelo suh. Živel je v zavetišču in še vedno jemal droge. Kljub vsemu se je čez vse to prebila njegova osebnost – bil je prijazen in inteligenten. Moj sodelavec David je vprašal, ali bi Franka povabila k sebi domov na zahvalni dan. Ko sem to predlagala Franku, me je pogledal in začel jokati. Rekel je: “Minilo je toliko časa, odkar me je kdo kamorkoli povabil. To mi res veliko pomeni. Hvala ti. Zelo sem ganjen, toda tega povabila ne morem sprejeti.” Vprašala sem ga, ali je prepričan, pokimal je. Pozneje je izginil in ni prišel na delo. Zelo smo bili v skrbeh.
Kaj se je zgodilo tiste noči?
Šel je na ulico, vzel malo denarja, ki ga je imel, in kupil kokain. Nato je začutil, da potrebuje več drog. Pomislil je, da bi lahko koga okradel, toda ura je bila dve zjutraj in zunaj ni bilo skoraj nikogar. Prodal je že svoj plašč, svoje čevlje, vse, kar je imel. Tam je sedel brez plašča, brez čevljev, brez česarkoli. Bil je november in v New Yorku je novembra zelo mrzlo. Odločil se je, da bo oropal naslednjo osebo, ki bo prišla po ulici. Izkazalo se je, da je bila to oseba s kolarjem, duhovnik.
Preberite še:
Po sedmih letih je izstopil iz sveta drog: “Zdaj vem, da je takrat Bog posegel v moje življenje”
Odločil se je, da ga bo pustil pri miru, če bo šel mimo njega, ne da bi mu kaj rekel. Toda duhovnik je pristopil in rekel: “Mladi človek, če misliš, da Bog namerava priti in skupaj s tabo ležati v tem jarku, se motiš. Veš, zakaj? On je namreč svet. Toda če boš iztegnil roko, te bo rešil od tu.”
To je Franka zelo razjezilo, zato je sledil duhovniku. Ko je prišel do vogala ulice, ga ni bilo nikjer več. Sam sebi se je zdel odvraten. Rekel si je: “Ni mi bilo usojeno biti takšen, biti brezdomec, jesti iz košev za smeti in ropati ljudi.” Zavedel se je, kako nizko je padel in želel storiti samomor, počutil se je popolnoma ničvreden, zato se je odločil, da se bo vrgel pod vlak.
V nekem trenutku pa je storil nekaj, kar je presenetilo tudi njega samega. Bogu je rekel: “Če me na kakršenkoli način rešiš pred tem, kar nameravam storiti, ti bom služil do konca življenja.” Komaj je prepoznal svoj glas, ko je izgovarjal te besede. Opazil je, da je poleg njega telefonska govorilnica in se spomnil, da ima pri sebi zapisano številko človeka, ki mu je rekel, naj ga pokliče, če se bo znašel v težavah. Poklical je in povedal, da se želi vreči pod vlak. Fant na drugi strani je obljubil, da pride čez petnajst minut. “Deset ali skočim,” mu je odgovoril Frank.
Prispeli so čez osem minut. To je bil trenutek, ko se je začela Frankova preobrazba.
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
To, kar opisujete, zveni kot prizor iz filma. Toda res se je zgodilo. Takrat je bilo vaše življenje popolnoma drugačno od Frankovega. Bili ste organizirani, upoštevali ste pravila, verovali ste v Boga. On se je soočal z ogromnimi težavami. Toda kljub vsemu vam je uspelo ne le začeti zvezo, temveč v njej tudi vztrajati.
Lahko si zelo dober katoličan, upoštevaš vsa pravila, pa vam bo v življenju kljub temu nekaj manjkalo. To, česar mi je primanjkovalo in kar je imel Frank, je bilo Božje usmiljenje. Tudi jaz sem se soočala s številnimi stvarmi, zato me je to tako pritegnilo. Če živiš le zato, da bi upošteval pravila, čez čas to postane zelo naporno.
Vaša zveza in na koncu zakon se mnogim lahko zdi presenetljiva. Kako se je vse skupaj začelo?
Najprej sva se spoznala kot prijatelja. V tistem času Frank ni več jemal drog in je živel v posebnem centru, kjer je prejemal pomoč. Moje življenje se je začelo podirati in imela sem težave z doseganjem ciljev, in prav to je bilo tisto, čemur sem v veliki meri zaupala. Kadarkoli me je bilo sram, je bil Frank vedno zelo vljuden, razumevajoč, nikoli mi ni pokazal, da moram doseči določen standard. To prijateljstvo me je ganilo. Nikoli ni ničesar želel od mene in vedno mi je izkazoval veliko spoštovanje.
Sčasoma sem se zavedla, da zelo rada preživljam čas z njim. Bil je močan, inteligenten in zabaven. Mislim, da je bilo to, da sva začela biti skupaj kot par, presenečenje za oba, Frank je namreč živel popolnoma drugačno življenje in je imel drugačna pričakovanja. Prijatelj duhovnik me je opozoril, naj bom previdna, biti poročena ženska mi bo namreč veliko lažje kot Franku biti poročen moški.
Preberite še:
Nekoč odvisnik od alkohola in mamil, danes pa Alex pomaga drugim
Duhovnik, ki je blagoslovil vajin zakon, je Franka pred oltarjem vprašal, ali je prepričan v to, kar počne, ker je v nasprotnem primeru še vedno mogoče vse odpovedati. Na vašem mestu bi bila v tistem trenutku prestrašena.
(Smeh). Vesela sem, da je to rekel, zahvaljujoč temu namreč vem, da se je Frank za to odločil popolnoma svobodno. Nikoli ni počel tistega, česar ni hotel, če pa se je za nekaj odločil, je to vedno tudi storil.
Frank je pozneje postal vodja skupnosti Občestvo in osvoboditev (Comunione e liberazione) v New Yorku. Na veliki petek je v procesiji, ki je prečkala brooklynski most, nosil križ. Kaj je ta gesta pomenila zanj?
Frank je hodil na srečanja skupnosti in bil tedaj srečen, da je lahko s prijatelji spregovoril o stvareh, ki si jih je v življenju želel. Izkazalo se je, da je tako poln navdušenja in modrosti, da ga je moj svak prosil, naj vodi sestanke.
Frank je bil vodja s srcem hlapca, ljudem je nerad govoril, kaj naj storijo, ker se je dobro zavedal svojih grehov. Nikoli ni nikogar sodil. Lahko bi šla k njemu in rekla, da sem zagrešila najhujši zločin na svetu, on pa bi mi izkazal usmiljenje. To gesto nošenja križa čez brooklynski most je daroval celotnemu svetu, za ljudi, ki niso spoznali Kristusa, za tiste, ki nimajo nikogar, ki bi zanje molil. “Prosim Boga, da bi blagoslovil vsakega, če pa bo še kaj ostalo, naj blagoslovi še mene in mojo družino,” je dejal.
Frank je proti koncu svojega življenja rekel: “Spremenjen človek sem.” Kaj je bilo tisto, kar ga je spremenilo? Ali raje – kdo?
Leta 2012 so Franku diagnosticirali raka v napredovanem stadiju. Ni želel trpeti, jemal je vsa zdravila, trudil se je ozdraveti, toda izkazalo se je, da to ni mogoče. Bilo mu je žal, da ne bo mogel vzgajati najinih dveh sinov in mislim, da tega trpljenja ni kazal zaradi svoje družine. Lahko rečem, da se je poslavljal kot srečen, izpolnjen človek, ki svoje obljube, ki jo je dal tiste hladne noči, ni nikoli preklical. Kristus v svoji človečnosti je bil tisti, ki je Franka spremenil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Največ, kar lahko podarimo otroku, so čas, igra in pogovor”
Preberite še:
Kako sanje spremeniti v cilje in jih tudi doseči
Preberite še:
Bil je 40-kilogramski odvisnik, zdaj pa si želi splezati na Everest
