Blaž Lesnik je eden priljubljenih glasov Radia Ognjišče, kjer povezuje program in vodi več oddaj. V prostem času je zagrizen kolesar in planinec. V slogu svojega priimka vse raje obdeluje tudi les. Najbolj pa uživa v družinskih trenutkih z ženo in tremi otroki. V vsakem človeku išče dobro in to daje naprej.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vijugam večinoma skozi rumeno, včasih pa gre tudi v rdečo. Prispodoba s semaforjem je zgolj simbolična, na cesti se seveda skušam držati pravil. A ena najbolj stresnih stvari je zagotovo cestni zastoj na poti iz službe, medtem ko nate v vrtcu ali šoli čaka otrok. Zdaj, ko so otroci večji, je lažje, manj je razvažanja.
Še vedno pa se znajdem v trenutkih, ko se obveznosti križajo, urniki ne popuščajo in so konci tednov kot kak gorski cilj, ki zdrvi mimo z enim mirnejšim vdihom – pa je že tu ponedeljek. Mislim, da pri tem med očeti nisem nobena izjema, sem se pa (upam) kakšno malenkost v tem času tudi naučil. Vsekakor bolje sestavljam prioritete in izpuščam manj pomembno. Prav tako se učim pripravljati prostor in iskati čas za odnos s ženo.
Kako razvajate svojo ženo?
Žena pravi, da dobro masiram in da bi bil v tem poklicu kar uspešen. Sicer pa se mi zdi, da v razvajanju pač ne blestim. Sem bolj asketski tip človeka, žena pa … Ravno nasprotno. Tako da – se učim. Kdaj pa kdaj mi tudi uspe pripraviti kakšno presenečenje.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zagotovo me obleganje pivnic v prostem času ne zanima. Ob zakoreninjenem stereotipu moškega mi pridejo na misel še tekmovalnost, agresivnost, oblastnost ali občutek večvrednosti … Vse to se lahko pokaže v družbi ali pa se sproži v intimi lastne družine. Pri slednjem bi dali pravi odgovor žena in otroci, sam pa v svojem razumevanju “pravega dedca” vidim modrega moža, ki je pripravljen zapustiti udoben pristan svojega “prav”, se odpovedati nekaterim svojim principom in zaščititi družino. Pri tem pa si zna tudi vzeti čas zase oziroma za tisto, kar ga napolnjuje.
Preberite še:
Frizer in brivec, občasno pa tudi tolažnik in “spovednik” za moške
“Verjamem v dobro, preprosto in iskreno,” imate zapisano v svojem motu na Twitterju. Kje, kdaj in kako doživljate te vrednote in odlike? Če lahko navedete tudi kako konkretno situacijo.
Hja, res sem tako napisal pred leti. Saj se ne spomnim več, kaj sem imel takrat v mislih, a če pomislim, sploh ni tako slabo. Kar v redu povzame tisto, kar zasledujem pred mikrofonom in tudi v vsakdanjem življenju. Povedati nekaj na preprost način, da brez težav razumejo številna “različna ušesa”, je pogosto težko.
Luščenje dobrega iz poplave novic, v kateri vsaka kriči “Klikni mene”, se mi zdi nujno. Saj smo kristjani neposredno povezani z dobro, pravzaprav najboljšo novico, ki naj bi jo s svojim življenjem širili. Iskrenost pa je tista komponenta, ki obarva recepturo v privlačno in verodostojno obliko. Lahko je zelo zahtevna, pogosto pred mikrofonom tudi neizvedljiva. Zgodi se namreč, da je treba iz domačega prepira v službo naravnost pred mikrofon. Ali pa se po slabo prespani noči navsezgodaj zjutraj veseliti novega dne s poslušalci. Takrat se je pač treba iskreno potruditi. 🙂
Ste velik kolesarski navdušenec. Kaj se lahko naučimo od Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja o nas samih, Slovencih?
Slovenci se z vrhunskimi dosežki lahko pohvalimo v mnogih športnih disciplinah. Letos sta nas izjemna Primož in Tadej postavila še med kolesarske narode, kar se mi zdi super. Sam sem do nedavnega sicer prisegal na popotniško kolesarjenje, a potem ko smo lani junija s sodelavcema v enem dnevu prevozili slovensko diagonalo, sem dobesedno padel med “specialkarje”.
Preberite še:
Janez z ženo tekmuje, kdo bo obesil perilo ali previl dojenčka
Vztrajnost in trma sta vsekakor lastnosti, ki sta sestavni del vsakega profesionalnega športa. A mislim, da sta oba kolesarja pokazala še veliko več. Če pogledamo na Primoževo pot iz skakalnega športa v kolesarjenje, je tu nedvomno velika sposobnost učenja in prilagajanja. Po sklepnem delu letošnje francoske pentlje pa sem prepričan, da imata fanta v sebi prave vrednote, ki presegajo miselnost biti prvak za vsako ceno: sodelovanje, prijateljstvo, hvaležnost. Zgovorni so tudi posnetki Primoža s sinom na podelitvi ob zaključku največje kolesarske dirke, ki kažejo, kaj mu pomeni družina.
Blaž Lesnik v različnih vlogah:
Dolga vrsta gostov, s katerimi ste se pogovarjali v etru, je za vami. Bi jih lahko izpostavili pet, ki so se vas najbolj dotaknili? In zakaj.
V vseh teh letih se je res zvrstilo ogromno število gostov in res so nekateri pustili globlji vtis kot drugi. A izpostavljanje je nehvaležna stvar in zdaj razumem svoje sogovornike, ko se na tako konkretno vprašanje izmuznejo s splošnim odgovorom. 😉 Vsekakor moram omeniti frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika, ki že dolgo vrsto let prihaja na Štulo vsako prvo soboto v mesecu.
Pri snovanju Globin (vsak drugi torek v mesecu) je bil v veliko pomoč jezuit p. Damjan Ristić, večkrat je kot gost prišel tudi kapucin br. Jaro Knežević. Da ne ustvarim vtisa, da so moji gostje samo duhovniki, naj dodam nekaj imen iz alpinizma (Tone Škarja, Pavle Kozjek, Marko Prezelj, Silvo Karo), popotništva – s svojim podvigom Apalaške poti je navdušila mlada Jera Musič in mnogi drugi. Dobri gostje se me dotaknejo z bogatim znanjem in življenjskimi izkušnjami, ki jih znajo tudi posredovati tako, da z njihovimi zgodbami hodim spat še kar nekaj časa.
Preberite še:
Štirikratni dedek in maratonec, ki ostaja večni otrok
Oddaje ustvarjate z ljudmi, ki so večinoma pozitivni, ki izžarevajo spodbudo. Kako, če tako naneseta položaj in potreba, vseeno ohranjate kritično distanco?
Ko izberem in povabim gosta v studio, tega ne storim zato, da bi vrtal vanj z neprijetnimi vprašanji in ga skušal v etru sesuvati. S tem bi namreč sesul tudi sebe oziroma svojo izbiro. To je moje prvo načelo. Vse ostalo se zgodi (ali pa ne) v pogovoru. Mislim, da je v vsakem človeku veliko dobrega, in to je tudi tisto, kar bi vsak rad posredoval na tak ali drugačen način.
Seveda smo različni in prav je, da dobi tudi tisto, kar je drugačno moji izkušnji, a temelji na istih vrednotah, svoj prostor. Tu smo včasih še previdni (s tem mislim tudi na poslušalce), a vselej so osebne zgodbe in pričevanja tisto, kar najbolj pritegne. Krščanski radio mora spodbujati, prinašati upanje, seveda pa ne s plehkimi motivacijskimi puhlicami, ki ne zdržijo prvega sunka vetra.
Preberite še:
Ko je sam z otrokoma, se včasih okolica čudi, kako ju obvladuje
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Na kratko: rad sem v hribih, naravi, rad kolesarim, ni je čez dobro knjigo in vse bolj me privlači praktično delo z lesom. Na začetku poletja je žena postavila ultimat. Najmlajša hči je potrebovala novo posteljo in hotela se je kar odpeljati v prvo trgovino, pa tudi čez mejo, če bi bilo treba. S skrajnimi napori sem jo prepričal, naj malo počaka, in v treh dneh sem hčerki naredil pograd oziroma dvignjeno posteljo.
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?
… mi prinaša veliko humusa za mojo osebno rast. Verjamem, da je to delo na dolgi rok, in vem, da je najtežje obdobje še pred mano (smo že kar dobro stopili na prag pubertete). A hkrati se veselim, kadar vidim nastavke sadov in obenem vzdržujem upanje, da se bo pokazalo še kaj, kar se zdaj sploh ne vidi. Pa ne samo pri otrocih. Tudi (ali predvsem) pri meni.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Prva stvar je zavedanje, da nismo ustvarjeni samo za ta svet ali za to, da napolnimo svoje trebuhe in denarnice ter sledimo reku carpe diem. Primanjkuje torej zavedanja dejstva, da smo ljudje tudi duhovna bitja, ki smo tu le na kratkem potovanju, usmerjeni pa smo proti večnosti. Poleg tega mislim, da živimo tako na globalni kot na osebni ravni zabubljeni v svoj mehurček, od koder ne vidimo sveta okrog sebe. Premalo je čisto osnovnega zanimanja za drugega, kako gre sočloveku in kako živi. Primanjkuje empatije.
Preberite še:
9 lastnosti pravega moškega
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Kmalu po začetku študija sem po nekem kolesarskem potovanju zbolel, vnetja okrog pljuč in srca so se mi kar ponavljala in precej tednov sem preživel v bolnišnici na Golniku. To je bila moja življenjska šola, v kateri je na nitki obviselo vse, česar sem se v življenju veselil. In to prav na začetku moje poti v kariero, samostojnost.
Zaradi stranskih učinkov zdravil sem moral na operacijo kolka, s čimer se je priprlo še okno s pogledom na hribe. Res težko obdobje s spremljajočimi poglavji, ki so prišla naproti povsem nepripravljenemu. A prinesla so veliko. Predvsem zavedanja, da sem minljiv, da se lahko še takšna telesna moč v hipu obrne v krhkost in nebogljenost. Da se lahko veselim vsakega novega dne in sem za vsako podrobnost v njem lahko hvaležen.
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Rad imam razgibanost, zato me napolni kombinacija tišine na samotnih kolesarskih kilometrih (ali hribovskih višincih), ki jim sledi srečanje z najbližjimi, pogovor z ženo, prijatelji … Seveda je to spremljajoči del celote, ki jo lahko napolni le Bog s svojim dotikom. Iščem ga pri sveti maši, na duhovnih odmikih in navsezadnje tudi pri pripravah na duhovne oddaje.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Gojiti humus in upati na sadove. 🙂 Želim si, da bi znal ujeti priložnosti tako za strokovno kot osebnostno rast. In upam, da bomo kot družina znali čim bolj uživati v družbi drug drugega tako doma kot na kakšnem izletu ali čez čas potovanju.
Preberite še:
“Kakovost življenja v raju pod Triglavom je vseeno na zavidljivi ravni”
Preberite še:
Jim Caviezel znova v vlogi Jezusa v nadaljevanju Kristusovega pasijona
Preberite še:
Pokoronske cerkve: v kropilnikih razkužilo, zapečatene klopi, vernikov še manj kot prej
