Vprašanje bralca:
V Apostolskih delih beremo, da so si prvi kristjani med seboj delili materialne dobrine, imeli so “vse skupno”. Z ženo se večkrat sprašujeva, koliko naj bi midva dala za dobrodelne namene. Čeprav sama nimava ne vem kakšnih prihodkov, čutiva, da bi redno namenjala del mesečnih sredstev za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Nekje sem slišal, da naj bi človek dal toliko, da vsaj “malo zaboli”. Kakšno je vaše mnenje?
Preberite še:
Najstnik zadnje mesece svojega življenja namenil služenju ubogim
Odgovarja Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof:
Dovolite, da z odgovorom na vprašanje vas in vaše žene začnem iz malo širšega konteksta dobrodelnosti oziroma sočutja do naših bližnjih: “Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …” (prim. Mt 25, 31–46).
Ne visoke teorije, ne še tako imenitni sklepi, super načrtovanja, seje, ampak dejanja, ki izvirajo iz srca naše vere, bodo ključna ob poslednjem srečanju s Kristusom, ali kot je zapisala sv. mati Terezija: “Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki. Lačen ljubezni gleda nate. Žejen prijaznosti te roti zanjo; brez zaupanja je in upa vate; bolan je in v ječi – prijateljstva hoče od tebe.”
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Res je, ljudje potrebujejo materialno pomoč. Ob tem pa je prav, da se zavedamo, da so še druge potrebe, stiske in oblike revščine, ki so morda še hujše in se med seboj prepletajo: materialna, duševna, duhovna revščina in socialne stiske.
Če imamo to pred očmi, potem bo tudi odgovor na vprašanje, koliko naj bi dali, oziroma kot ste slišali, “toliko, da vsaj malo zaboli,” veliko lažji. No, verjetno je to, “da malo zaboli”, predvsem to, da podarimo toliko, da ob prihodkih, ki jih imamo, npr. v adventu živimo malo bolj skromno in prihranjeno podarimo v določen namen; oziroma da se nečemu odpovem, kar mi je sicer prijetno, npr. da grem v adventu desetkrat manj na kavo in prihranjeno darujem v dobre namene (kava je samo simbol za mnoge druge reči).
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”
Bistveno je, da pri darovanju ne pozabimo, da podariti pomeni presegati preračunljivost; presegati zmotno mišljenje, češ zdaj pa sem nekaj podaril in je za eno leto mir in se lahko spet prepustim svojem ugodju in udobju. Na zunaj človek sicer lahko igra neki populizem, navidezno sočutje, “velikega dobrotnika”, ampak človekovo srce je jasno in neizprosno: “Je to res bilo dejanje ljubezni in pravičnosti ali pa je bil ospredju bolj moj ego in želja po navidezni pomiritvi in želja po pozornosti?”
Vem, da je vaše vprašanje zelo iskreno, in prav zato boste glede na to, kakšne so vaše možnosti, z ženo najbolj modro in preudarno presodila, koliko lahko podarita. Ja, “malo zaboli”, ampak to je tista pozitivna bolečina vsaj na dolgi rok, v kateri se korak za korakom gradi pristen in zdrav odnos do materialnih stvari. Že modri Seneka je zapisal: Materialne stvari modrim ljudem služijo, neumnim pa gospodujejo!
Preberite še:
Klic dobrote 2019: Vsako človeško srce je poklicano k dobroti
Prositi, podariti in zahvaliti se – to so prabesede človeškega sožitja. Pri tem je najpomembnejše, da pri dajanju človeka ne ponižamo in ne prizadenemo njegovega dostojanstva, zato naj se to ne dogaja zviška. Po drugi strani pa moramo tudi sami pustiti, da nas kdo obdaruje, ne da bi se za vsako ceno hoteli oddolžiti. Človek, ki je zares hvaležen in zna obdarovati druge, zna tudi sprejemati.
Adventni čas nas vabi, da naredimo nekaj lepega in dobrega za Boga, naše bližnje in za same sebe oziroma kot je zapisano na pročelju najstarejše univerze v Aziji, sv. Tomaža v Manili na Filipinih: To, da si in kar si, je Božji dar tebi; to, kar boš naredil iz svojega življenja, pa je tvoj dar Bogu in ljudem in samemu sebi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 48.
Preberite še:
Otroško zaupanje v Miklavža
Preberite še:
Kaj je (in kaj ni) advent
Preberite še:
Vas Palčje, kjer ni palčkov, stoji pa cerkvica Svetega Miklavža
