Vse na Golgoti – razen enega hudodelca – je dokaz o Jezusovem popolnem življenjskem porazu. Njegova kariera se je zares neslavno končala, gol in od vseh zapuščen visi na križu, kaznovan kakor samo najhujši prestopniki. Ne samo, da se mu rogajo domače politične oblasti pa tudi okupatorski vojaki, dvoje sicer nasprotujočih si strani.
Najhuje je to, da ne visi obsojen v družbi svojih učencev in prijateljev – to bi bil nekakšen uspeh, vedel bi, da je vsaj nekoga prepričal, da je vsaj nekomu spremenil življenje –, ampak med dvema povsem neznanima zločincema.
Preberite še:
Vsak poraz še ne pomeni neuspeha. Pravzaprav ste na dobri poti
Križani kot provokacija
Jezus je torej neuspešen. In je tak, na križu, svojevrstna provokacija našemu času, ki bolj od vsega podpira, promovira in si želi uspešnosti. Tudi meni, ki pišem tale članek in v strahu pred tem, da vam ne bo všeč, do onemoglosti pretehtavam vsako misel, vsako besedo.
Preberite še:
4 navade uspešnih ljudi, ki lahko tudi vam izboljšajo življenje
Ves naš svet odmeva v mantri Jezusovih kalvarijskih sogovornikov: “Reši samega sebe!” (Lk 23,37) Ali povedano v modernejši viži: “Bodi nekdo! Pomeni nekaj! Bodi najboljši!” Menda si mislimo, da je v tem pot do naše samouresničitve, tisti trenutek, ko ti zaploskajo in te pohvalijo, mislimo si, da je to tisto, za kar živimo.
In morda bi bilo res tako, če bi bilo to omogočeno vsakomur. Pa mu ni. Vsi ne moremo biti “uspešni”, vsaj ne v tem, kar nas večina meni, da je “uspešno”, ker nismo poklicani k istim stvarem. A tega ne razumemo. Zato svoje življenje razumemo kot slabo, celo kot nesmiselno in nepotrebno, če ga družba ne ovrednoteni kot “uspešno”, če nisi “naj” duhovnik, “naj” oče ali mama, “naj” uslužbenec.
Preberite še:
Ali veste, kje stoji najvišji Jezusov kip?
Jezus – neuspešnež?
Zato nečloveško garamo. Zato se ženemo nad svoje sposobnosti. Zato uspehu v svojem življenju prilagajamo tudi svoje odločitve, ne glede na to, ali te morda teptajo naše vrednote, v katere smo verjeli.
Jezus pa ostaja tam, kjer je, na križu visi in javnost ga sramoti, neuspešneža. Zakaj ne “stopi s križa”? Zakaj ne ustreže pritisku javnosti? Zakaj z enim samim dejanjem svojega dela ne spremeni v uspešnico? Ker mu je zvestoba pomembnejša od uspeha.
Preberite še:
Tekaču, ki je imel na dresu napis Jezus rešuje, je življenje rešil moški z imenom Jesus
Zvestoba poklicanosti
To je tako zato, ker Jezus razume, kaj pomeni biti za kaj poklican: pomeni izpolniti, narediti to, za kar si bil poslan na ta svet, tudi če nihče tega ne jemlje za pomembno. Drugače povedano: biti tam, kjer te hoče imeti Bog, ki te je na ta svet poslal ravno v tem času in ravno tja, kamor te je, ravno takega, kakršen si, z dobrimi in slabimi lastnostmi vred.
“Uspeh” je Božja stvar, ne naša, naša stvar je zgolj zvestoba. Z razlogom smo namreč takšni, kakršni smo, tudi če “neuspešni” starši, duhovniki, učenci, delavci, ker je to očitno nekaj, kar ta svet potrebuje. Ker tega, za kar smo mi tu, ne more napraviti nihče drug.
Temu se sicer nujno ne ploska, tega se sicer nujno ne ceni, pa je to vseeno potrebno, biti tam, kjer si, tudi če je to na križu. Ker se ljudje potrebujejo tudi na križu. H komu bi se sicer v zadnji minuti življenja zatekel hudodelec?
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 47.
Preberite še:
12 stvari, ki jih z družino lahko počnete v adventnem času
Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?
Preberite še:
To je Martinov recept za pravi veseli december
