Lurd je najbolj obiskana božja pot v Evropi. Je tudi kraj, kjer se je zgodilo več tisoč ozdravljenj – čeprav jih je Cerkev kot čudeže priznala zgolj kakih 60. Največji lurški čudež je gotovo ta, da mnogi bolniki na tem kraju najdejo življenjsko moč in odkrijejo smisel svojega trpljenja.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
Francosko mesto Lurd pod Pireneji je tudi rojstni kraj preproste svetnice Bernardke Soubirous, ki nam je bolj znana kot Bernardka Lurška. Rodila se je 7. januarja 1844. Bila je najstarejša od šestih otrok. Njen oče je bil mlinar. Bili so zelo revna družina.
Prvo srečanje z Marijo
Bernardkino življenjsko poslanstvo se je pričelo 11. februarja 1858, ko je nabirala suhljad na obrežju reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Marija ji je naprej naročila, naj opravlja pokoro in moli za spreobrnjenje grešnikov, sledilo je odkritje čudežnega izvira vode in nato naročilo duhovnikom, naj tja v procesijah pripeljejo ljudi in zgradijo kapelo.
Preberite še:
V čem je skrivnost Nutelle? Vsega je “kriva” lurška Marija
Preberite še:
Zakaj je v sedanjem času toliko Marijinih prikazovanj?
K votlini je Bernardko vsakokrat gnal notranji klic. Tam je pokleknila, pričela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala. Opazovalcev je bilo vsakokrat več, a Gospo je videla le Bernardka. Na praznik Gospodovega oznanjenja ji je Gospa tudi razkrila svoje ime: “Brezmadežno spočetje sem.”
V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija prikazala Bernardki kar osemnajstkrat.
Ali Bernardka laže?
Ljudje so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli na laži in odkrili njeno “prevaro”, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna, odgovarjala je mirno in prepričljivo. Bila je preprosta in pobožna deklica, ki ni nikoli iskala pozornosti ali slave.
Odhod v samostan
Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko je bila stara 24 let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu. S težkim srcem se je poslovila od jame prikazovanj – od njenih nebes, kot je sama dejala. A tudi v samostanu ni imela miru, druge sestre so jo zapostavljale in poniževale. Bernardka je vse potrpežljivo prenašala. Imela se je za “Božjo metlo, ki je izpolnila svojo nalogo in je bila odložena v kot”.
Preberite še:
Neverna študentka se je zaljubila, se želela poročiti … zdaj pa je redovnica v klavzuri!
Pesem o Bernardki
O Bernardkinem življenju je napisanih več knjig. Ena najlepših je Pesem o Bernardki avtorja Franza Werfla. Pred nacističnim preganjanjem je Werfel z ženo zbežal v Francijo in za nekaj časa našel zatočišče v Lurdu. Zanj je bil to strahoten čas, bil pa je tudi čas izrednega pomena, ker je tu spoznal čudovito zgodbo o Bernardki. Zaobljubil se je, da bo, če se bo rešil iz tega obupnega položaja, napisal knjigo o njej – Pesem o Bernardki je izpolnitev te obljube.
“Že v tistih dneh, ko sem spisal prve vrstice te knjige, sem si prisegel, da bom z vsem svojim pisanjem poveličeval Božjo skrivnost in človeško svetost, ne glede na čas, ki poln zasmeha, besa in brezbrižnosti obrača hrbet tem poslednjim vrednotam v življenju,” je zapisal v uvodu.
Hitim, da spet vidim Marijo!
Bernardka je umrla 16. aprila 1879 v Neversu, stara petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Pred smrtjo je dejala: “Videla sem Marijo, kako lepa je bila! Hitim, da jo spet vidim!”
Preberite še:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja
Preberite še:
“Ljubi Jezus, vrni nam Elo”
Preberite še:
4 stopnje zakonske krize
