45-letni Leonardo Cenci je živel v Perugii v bližini Assisija. Poglobljen je bil v frančiškansko duhovnost, imel dobro službo, prijatelje in zaročenko. Imel je tudi mirno življenje, dokler ni pri njegovih 40-ih letih na njegova vrata potrkala strašna bolezen, imenovana rak.
Klic v boj, zelo trd boj
Zdravniki so mu odkrili 12 metastaz v možganih in dve v kosteh, s tem pa mu postavili diagnozo, da ima na voljo le še štiri do šest mesecev življenja.
Preberite še:
Zgodba male deklice, ki je zaradi raka umrla, a še prej spremenila svet
Sprejel je. “Rekel sem si: če mi je Bog naložil ta križ, ga moram sprejeti, se z njim soočiti in ga nositi z dostojanstvom. To sem tudi storil. Zahvaljujoč veri, vztrajnosti in volji, da to storim, sem bil zmožen premagati strah, malodušje in vero.”
Leo je prvi rakavi bolnik, ki je pretekel newyorški maraton
Maraton ga je izučil, kako odmerjati energijo, premagati utrujenost in se ne vdati. “Če vidimo svoje meje in se v svojim mejah trudimo videti horizont, nam to s pravo mero poguma in v spravi s samim sabo gotovo lahko pomaga zmagati v bitki.”
Preberite še:
Rak pri 26 letih: “Ne moreš reči, da si super, če ti je slabo in se počutiš grozno”
Nikoli se ni oziral na to, da bi se primerjal z nekom, ki je bil zdrav, ampak je gledal na tistega, ki trpi za rakom, ki vedno gleda naprej. Prepričan je bil, da ni nič nemogoče, če nekdo resnično veruje.
Maraton ‒ metafora za življenje
Leo je razmišljal, da je maraton naše življenje. Najprej otroška doba, odraščanje in odraslost. “Nato pride 37. kilometer, ko ni niti ene mišice, ki te ne bi bolela. Ko že nimaš več energije, da bi eno nogo postavil pred drugo, takrat se moraš prisiliti, da nadaljuješ. Nastopi odločilna vloga razuma. Prek športa spoznaš samega sebe, svoje meje, veš, do kod se lahko naprezaš. Pomaga, da vztrajaš in da problem, katerikoli že je, rešuješ z drugačnim pristopom.”
Preberite še:
Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”
Aktivni športnik se z življenjem sooča na pozitiven način. Leo je dejal, da je človek z rokom trajanja. Njegova peščena ura je imela širše grlo, kot ga ima zdrav človek. Toda namesto da se je osredotočal na posamezne delčke, ki hitro polzijo, se je trudil okušati delček za delčkom. “Ta moja zmožnost, da si kljub vsemu želim živeti z nasmehom in s pozitivnim pogledom, me dela mirnega.”
Na vso moč
Ko je po dveh dneh intenzivne terapije nad sabo videl prestrašene oči mame in očeta, jima je, da bi ju pomiril, zašepetal: “Na vso moč!” (Avanti tutta!)
To je postal njegov moto in ime združenja za izboljšanje kakovosti življenja rakavih bolnikov. Poleg štipendij za raziskave so bolnišnici darovali več kot 400 tisoč evrov, kupili so najnovejše modele bolnišničnih postelj, naslanjače s spominsko peno za tiste, ki bolnika spremljajo, in 50-palčne televizorje, da bi jim poskušali omiliti utrujenost.
Preberite še:
Moški in rak dojk: “Včasih smo drzni, pogumni pa niti ne”
Temu projektu se je Leo posvečal s telesom in dušo. “Paradoksalno, zdaj se moram Bogu zahvaliti, da mi je dal ta križ, saj se mi zdi, da sem spoznal smisel življenja. Živi se le enkrat in živi se z ljubeznijo v srcu.”
Leo je odšel v nebo 30. januarja 2019. Počivaj v miru, bojevnik!
Preberite še:
“Vsak večer si vzameva trenutek zase in drug drugemu poveva, za kaj sva hvaležna”
Preberite še:
9 nasvetov za obvladovanje tesnobe
Preberite še:
9 zdravilnih zelišč, dišavnic in sadežev naravnost iz Svetega pisma
