Družina iz Ljubljane, ki je z velikim veseljem sprejela malega Lukca, goji navdušujočo glasbeno-športno ustvarjalnost. V polnih urnikih vsakodnevnih obveznosti doma vsak od deseterice natančno ve, kakšna je njegova vloga in naloga. Odrasli in starejši otroci pomagajo mlajšim, ti pa ob njih hitreje spoznavajo življenje in srkajo vrednote.
Mama Martina, oče Peter, kje koreninijo začetki vajine družine? Sta od nekdaj želela toliko otrok?
Martina: Oba izhajava iz velikih družin. Jaz sem bila “mamica” šest let mlajšemu bratcu. Vedno sem imela rada otroke. Nikdar pa nisva določila, koliko jih bova imela. Življenje prinese stvari, ki jih začneš izročati Bogu. Niti si nisem mislila, da bom doma.
Preberite še:
“Žalostno je, če šef ne razume, da morajo starši ob primerni uri domov k družini”
V šoli, kjer sem učila, sem zelo uživala. Imela sem super ponudbo, a nekajkrat na leto bi morala za en teden hoditi na tabore. Tedaj sem še dojila in se za to službo nisem odločila. Tako smo se odločili z možem in Bogom. Mislila sem si: “Jaz bom imela druge otroke, kje bodo pa moji?” Popoldne sem morala včasih hoditi na sestanke. Ne moreš imeti otrok, če se z njimi ne ukvarjaš.
Pri 10 članih družine verjetno hitro nastane kaos. Kako organizirate družinska opravila?
Martina: Vsak otrok ve, kje je njegovo mesto v družini, kaj mora početi. Nihče ni miren. Vseskozi so v gibanju. Ven gremo tudi v dežju. Če nas je veliko na kupu, je res glasno. A nikoli se ne zgodi, da otroci ne bi vedeli, kaj početi. Pravijo, da je najlepše, ko smo vsi skupaj pri mizi. Večji “poštimajo” manjše, ti pa zaradi večjih bistveno hitreje sledijo vsemu v življenju.
Glede samostojnosti gre velika pohvala vsem za čas, ko se je rodil naš najmlajši, Luka. Ko sem bila v porodnišnici, je bil očka v službi in otroci so sami poskrbeli za vse in naju proti večeru z očkom obiskali.
Preberite še:
“Vso noč sem molila, da bi sošolci prišli na sinov rojstni dan”
Z Lukcem so nama pripravili veličasten sprejem z okrašeno hišo, čudovitim šopkom rož, ki so ga naredili sami, slavnostnim kosilom s sladico … Potem sem samo počivala kot pri nobenem prej. Otroci so prevzeli vse delo, predvsem najstarejša, Monika, je skrbno in z ljubeznijo gospodinjila. To so bili za vse nas najlepši dnevi.
Športni in drugi podvigi družine Kastelec:
Se ob koncih tedna še lahko zberete vsi skupaj?
Peter: Naše sobote so namenjene predvsem delu, ki ga ne uspemo opraviti med tednom, in šoli. Vsi vedo, kaj jih čaka, z veseljem opravijo delo. Vsak tudi sam poskrbi za svoje stvari.
Martina: Starejše hčere so zaradi šolanja veliko odsotne. Za opravila se dogovarjamo glede na to, kdo je doma. Razložiti je treba, da so otroci različni in da različno zmorejo.
Najlepše pa je naše skupno kosilo. Vedno imamo pico, ki jo pripravi ena od starejših štirih hčera z enim od mlajših. S tem poznim kosilom se začne najlepši del sobote, ko smo vsi skupaj in se ne mudi. Ponavadi sledi še sladoled, ki je bolj izgovor, da še dolgo sedimo za mizo in se pogovarjamo, preprosto uživamo drug ob drugem.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Potem gremo vsako soboto vsi, ki smo doma, brez izjeme, v cerkev, kjer je eno uro pred sveto mašo izpostavljeno Najsvetejše, in se naužijemo Boga v češčenju v tišini. Zagotovo je to vir blagoslova in moči za ves teden.
Kako pa so videti vaše nedelje?
Martina: Nedelja je Gospodov dan.
Peter: Če je le mogoče, gremo v naravo. Vsi smo športni navdušenci. Radi gorsko kolesarimo, za kar so v okolici odlične možnosti. Vsi, od prvega do zadnjega, smo na primer prišli na Tromejo, z 800 metrov na dobrih 1500. Čeprav nimamo toliko kondicije, smo zelo zagrizeni in trmasti. Poleti smo ob Savi spoznali kar nekaj novih mest za kopanje.
Pozimi smučamo. Prva hči je stopila na smuči že pri dveh letih, preostali so začeli nekje pri treh. Tudi tek na smučeh je super. Hodimo tudi v hribe. Če le nimajo obveznosti, kot so na primer tekme, gredo vsi otroci z veseljem zraven. Včasih vsa družina igra nogomet. Štirje proti štirim.
Oba sta dejavna v ježiški župniji.
Martina: Že leta učim verouk. To si želijo tudi naši otroci. “Mami, mene boš tudi pripravljala na prvo sveto obhajilo,” mi je rekel Žiga. Otroke takoj pridobiš, jih navdušiš za Jezusa. Nejasnosti jim razložiš, dodaš razne zgodbe. Na mojo pobudo se enkrat na mesec dobijo tudi starši, ki jih nagovoriva tako župnik kot jaz. Ob koncu leta so vsi zadovoljni.
Peter: Žena zelo rada dela to. Pedagoško žilico ima. Jaz pa v župniji pomagam s kakšnimi tehničnimi nasveti.
Martina, menda imate čas zase le ponoči. Kako dolgoročno zdržite z le nekaj urami spanca?
Martina: O tem res ne želim govoriti. Vedno sem potrebovala malo spanja. Zvečer, na primer, čvekava z najstarejšo, ki tedaj pride domov. Treba je narediti tudi kaj za župnijo. Tudi brez Svetega pisma ne morem. Kdaj ga berem tudi ob dveh ponoči, ker potrebujem dozo. Bog me drži pokonci.
Ko je bila predzadnja hči, Veronika, hudo bolna, sva bili v bolnišnici devet dni. Borila se je za življenje, sestre so mi prigovarjale, naj spim in pustim hčerko, ki je bila priključena na aparate. Razburjale so se, da bom preveč utrujena jaz. Če zaupaš in veš, da moraš poskrbeti za nekoga, ne šteješ ur.
Kdaj imate “svoj” čas?
Martina: Ko berem Božjo besedo in verski tisk (Družina, Ognjišče, Božje okolje). Z velikim veseljem se usedem h klavirju in igram orgle pri sveti maši.
Peter: Martina je glasbenica po duši. Igrala je tudi flavto. Pri nas nekaj igrajo tudi vsi otroci, čeprav nikogar nismo silili.
Oktet Kastelčevih otrok:
Monika (20 let) – nogometašica, študentka 2. letnika fizioterapije, igra harmoniko;
Petra (18) – dijakinja Gimnazije Želimlje, nogometašica in harmonikarica, v župniji uči verouk in s kitaro pomaga pri petju, animatorka;
Katarina (16) – flavtistka, dijakinja Gimnazije Poljane in Konzervatorija za glasbo, animatorka, navdušena športnica;
Anja (13) – saksofonistka, še ena zagreta športnica;
Andraž (10) – igra klarinet, ministrant, namerava se vpisati na košarkarski krožek;
Žiga (7) – ministrira, namerava igrati klarinet;
Veronika (5) – že bere, naučila se je sama, in piše;
Luka (2 meseca) – vsi ga imajo zelo radi, otroci odmerjajo minute, kdo ga lahko kdaj pestuje.
Kdaj in kako najdeta čas za vaju?
Peter: Pogovoriva se ob večerih. Če greva na sprehod, je že praznik. Enkrat mesečno hodiva na zakonsko skupino. Vsako leto pa greva na duhovni vikend za zakonce. Blizu nama je gibanje Družina in Življenje.
Martina: Maja sva bila na koncertu Andreja Rieuja. To so nama otroci dali za Miklavža. Nekdaj pa sva imela abonma v Cankarjevem domu. Z možem si vzameva čas za naju tudi vsak prvi petek v mesecu, ko greva po tem, ko dava mlajše spat, na češčenje. Pred Najsvetejšim se lahko sončiva do 22. ure.
Preberite še:
Kaj vse vsak dan postori vaš mož, pa morda niti niste opazile
Peter: Velikokrat vidim, kako se je pri nekaterih starših razpaslo, da so najbolj srečni, ko se znebijo otrok, jih dajo v varstvo, starim staršem … Meniva, da je najbolje, če smo čim več skupaj. Kjer starši skrbijo le za svoje užitke, se otroci čutijo odrinjene.
Martina: Ko imaš otroka rad, čuti, da ga ima tudi Bog rad. Kako mu boš razložil, da ga ima Bog rad, če ga ne znaš “prenašati”? Veste, otroci so sami prosili, nagovarjali, da bi imeli še Lukca. Čutijo se ljubljene, lepo jim je v družini. Včasih poslušam, kam vse so šle druge družine … Če se doma ne razumeš, se tudi drugje ne boš.
Preberite še:
“Šest let sem upala, da bo moj mož prenehal piti, potem pa sem spoznala naslednje …”
Običajno se dogaja, da je vzgoja prvega otroka bolj “trda”, potem pa to počasi popušča. Kako je to pri vaju?
Peter: To mi starejša hči očita (nasmešek). Ponavadi je tako, da se starejši počutijo prikrajšane. Pri prvih otrocih sem bil več doma in se več ukvarjal z njimi kot zdaj. Ni čisto tako, da smo včasih vzgajali bolj na trdo.
Martina: Starejši vidijo, kako druge crkljaš. Ne vedo pa, da si tudi njih.
Preberite še:
Ob knjigi je jokala, kot da je ne bi sama pisala
Preberite še:
“Žalostno je, če šef ne razume, da morajo starši ob primerni uri domov k družini”
Preberite še:
“Starši otrok z avtizmom so heroji”
