Slovenski kulturni praznik je pred vrati, zato kratko razmišljanje o kulturi na različnih področjih našega življenja.
Umetnost je manj glasna in kričeča od tehnologije
Najprej nekaj besed o umetnosti. Kultura je seveda z umetnostjo neločljivo povezana. Žal imam občutek, da tehnologija vedno bolj izpodriva naš čut za umetnost v vsakdanjem življenju. Za naše možgane je dosti lažje in manj intelektualno naporno gledanje videov na Youtubu od branja dobre knjige. Drsenje po sličicah na Instagramu hitreje poteši našo željo po instant zadovoljitvi kot ogled razstave v galeriji ali gledališke predstave.
Obisk nakupovalnega centra z glasnimi reklamami pa ponuja močnejšo stimulacijo vseh čutov od sprehoda po tihem gozdu. V katerem primeru občutek zadovoljstva in sitosti traja dlje, je že drugo vprašanje.
Kulturni hrami zahtevajo od nas umirjenost, tišino, zbranost in pozornost. A v zameno nam dajo doživetje, ki nas napolni bolj kot nas bodo lahko socialna omrežja kadarkoli, v njih pa se poleg srečanja z umetnostjo srečamo tudi sami s sabo.
Preberite še:
Za vse, ki si želite več brati, a “nimate časa”
Preberite še:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Preberite še:
Kozma Ahačič – jezikoslovec, ki je premagal Gorana Dragića in Ilko Štuhec
Otrokom omogočimo srečanje z različnimi vrstami umetnosti
Pomembno se mi zdi, da otrokom že od malega privzgajamo občutek za različne vrste umetnosti. Ni nujno, da je vsak literarni, likovni ali gledališki kritik. Nujno pa je, da v njih razvijamo občutek za lepo (estetsko). Da imajo otroci lastno izkušnjo tega, kako na odru oživijo liki v lutkovni predstavi.
Tako čudovito pozorni in umirjeni postanejo, ko starši odprejo knjigo in jim z zvenom lastnega glasu pričarajo podobe junakov in njihovih dogodivščin. Kako so videti in zvenijo inštrumenti v živo ter kaj vse lahko nanje zaigramo. Kako je videti ogromna oljna slika, marmornat kip ali kako diši v galeriji.
Bonton je kultura obnašanja
A kultura ni samo umetnost. Kultura je tudi način komunikacije, obnašanje do narave, drugih ljudi in drugačnih kultur. Kultura je tudi upoštevanje bontona. Verjetno se nam odraslim zdi, da se ga bolj ali manj držimo. Pri kosilu v restavraciji odrasli pač ne damo nog na mizo, si ne vrtamo po nosu ali na ves glas zarjovemo natakarju na drugem koncu prostora.
Sprašujem pa se, kako je s tem, če za omizjem vsak v rokah drži svoj pametni telefon in strmi v njegov zaslon, namesto da bi se pogovarjal z drugimi pri mizi? Ali se držimo bontona v prometu? Kaj pa na različnih forumih in v spletnih klepetalnicah, kjer smo varno skriti za vzdevkom in nihče ne vidi našega obraza? Ali smo sposobni tudi v provokaciji obdržati kulturno raven komunikacije z drugimi?
Preberite še:
Poseben kodeks oblačenja za učitelje?
Kaj pa kultura oblačenja?
Ne nazadnje moram razmišljati tudi o kulturi oblačenja. Bonton oblačenja je manj poznan od bontona obnašanja (tudi v šolah ga za zdaj še ne učijo), vendar ni zato nič bolj relativen.
Ali se zavedamo, da poleti na delovnem mestu ni primerno razkazovati popka, neurejenih stopal ali biti preveč izzivalno oblečen? Ali imajo mladi in manj mladi občutek za to, kako se primerno urediti za različne priložnosti?
Še vedno se kje najde kdo, ki na poroko pride v kratkih hlačah, na gledališko predstavo v športnih čevljih in raztrganih kavbojkah ter na razgovor za službo v majici z reklamnim napisom.
Kultura naroda se kaže na veliko različnih ravneh. Menim, da je vsak posameznik poklican k temu, da s svojim obnašanjem in zgledom kar največ prispeva k dvigu ravni naše splošne kulture. Saj veste – začeti je treba pri sebi.
Preberite še:
Zakaj se novi slovenski seriji Mame lahko brez skrbi izognete
Preberite še:
Bolj hvaležni ljudje so uspešnejši in bolj zdravi
Preberite še:
Kaj storiti, da starši ne bodo hodili na fakulteto na govorilne ure otrok?
