Za specialnim pedagogom Markom Juhantom so desetletja teoretičnih, predvsem pa praktičnih vzgojnih izkušenj. Zato je vsekakor primeren sogovornik za mnenje o knjigi Na pomoč, moji otroci se kregajo avtoric Adele Faber in Elaine Mazlish, ki je izšla pri Družini. “Edina napaka te knjige je, da je nisem napisal jaz,” v šali pravi predavatelj.
Pojdiva kar v središče težave ali izziva: kako biti učinkovit mirovnik v družini z več otroki?
Najpogostejša napaka je mišljenje staršev, da so razsodniki oni, da morajo poskrbeti za pravičnost. Na sodnika hočeš vplivati. V pravu prek odvetnika, otrok pa mora to početi sam. Prvi način je, da se pokaže v boljši luči, kot dejansko je. Drugi način je očrnitev drugega (brata ali sestre, op. a.). Še ena možnost pa je razvrednotenje v smislu “jaz ne priznavam tega sodišča”. Rešitev je v tem, da otroke naučimo samostojnega razsojanja. Da razpletejo stvar, ki so jo sami napletli.
Preberite še:
Kako je idiot postal (šaljivi) prismoda
Preberite še:
Zakaj je otroški dolgčas pravzaprav dobra novica
Kdaj smejo poseči v dogajanje starši?
Ko je neposredna nevarnost, da bi prišlo do trajne škode ali poškodbe. Sicer pa “pripraviš teren” in počakaš, da zaplet otroci sami razrešijo. Tega se morajo naučiti. Mama ne bo prišla na zmenek in fantu povedala, kaj naj reče dekletu, ko se bosta skregala. No, sodobne mame “urejajo” tudi odnose. To ne pripelje nikamor.
Ampak starševski odziv v smislu “dogovorita se sama” ni dovolj.
Ni. Vsak mora dobiti pravo vlogo. Na predavanjih velikokrat napol za šalo, a tudi z veliko resnice rečem staršem, da če že želijo izvesti nek ukrep, naj bo cilj vselej mlajši otrok. Ta ima preveč podpore staršev, tega ponavadi zaščitimo. Starejšim govorimo, naj bodo pametni, saj so večji, lahko sprejemajo odločitve, imajo več izkušenj. Mlajši skačejo, nagajajo … Tako se stvari zapletajo.
Včasih starejši otrok želi le potarnati, da kaj ni pravično. Hoče slišati, da ste na njegovi strani. Ko starši to sprejmejo, se stvari lahko rešijo povsem spontano. Ko otrok čuti, da ste tudi na njegovi strani, ima notranjo moč. Ko pa si močan, ti stvari ni treba urejati na silo. Sile se poslužuješ, ko nimaš dovolj moči.
Preberite še:
3 stvari, ki jih vaši otroci najbolj potrebujejo
Pravi odgovor med otroki je lahko že nasmešek. Starejšemu je na primer treba razložiti, da mlajši nekaj počne zato, da bi ga prizadel. “Ko ti kaj ušpiči, ga poglej v oči in reci: rad te imam in pojdi stran,” mu na primer svetujete. Kaj naj naredi mlajši? Nima česa.
Dajte starejšemu ustrezen položaj. Ko se pritoži mlajši, se posvetite njemu. Rešujte, kar je v njegovi domeni. Če bi na koncu vseeno želel na primer igračo starejšega, ga vprašajte, kako bi prišel do nje. Naj poskusi s pristno prošnjo. Če ste se prej pogovorili tudi s starejšim, se bo ta odzval zrelo, dogovorita naj se na primer za “posojo” za eno uro.
Preberite še:
Najboljše, kar lahko letos naredite za svoje otroke
V kolikšni meri so medvrstniški konflikti starostno pogojeni?
Ni pravila. Konflikti se uredijo, ko je urejen položaj otrok. Kdo je kdo v družini. To določamo starši z zavednimi ali nezavednimi dejanji. Kdo je bolj spreten, kdo mora počakati, kdo lahko krši določena pravila. Do konfliktov pa prihaja, to je življenje.
V svoji zadnji knjigi Mali nasilnež, ki sta jo napisala skupaj z Matejo Tejo Bučinel, pravite, da je ena od dobrih praks tudi povečanje naklonjenosti otroku, ki se vede agresivno. Ne potegne ta poteza za sabo tega, da bi se drugi otroci počutili prikrajšane?
Za naklanjanje pozornosti je potrebne nekaj spretnosti. Včasih gre za malenkosti. Otrok išče pozornost tako, da toži. Na primer starejši mlajšega. Osredotočite se na starejšega, dajte mu vedeti, da je tisti hip pomemben on.
Preberite še:
Je vaš otrok nemiren in ne more spati? Kaj pa pije?
Vas je kdaj ravnanje katerih staršev navdušilo, ste si rekli, to moram prenesti naprej?
Poznam starše, ki so imeli različna seznama opravil za deklico in dečka. Prva je imela devet manjših svari, drugi pa dve, ampak večji. Mama in oče sta razumela, da so fantje projektna bitja, ki jim malenkosti ne pomenijo veliko. Dekle je bilo veselo in je kljukalo obveznosti. Fantu pa je veliko pomenilo, da nekaj začne in to tudi konča.
Se dekle ni počutilo užaljeno, ker je imelo več opravil?
Ravno za to gre: več ni bolje. To tezo je izumila ekonomija. Vprašal sem tudi starše, ki so odvrnili, da v primeru dekletovega pritoževanja njej ponudijo fantova opravila. “Ne, ne, bom rajši svoja,” odvrne. Raje ima majhna, kratka, sprotna zadovoljstva.
Družina je prvo okolje za preigravanje možnosti. Iz družine otroci pridejo v svet, opremljeni z izkušnjami. Če helikopterski starši poskrbijo za vse, otroci nimajo pravih izkušenj. Potem pa starši na primer hodijo na fakulteto na govorilne ure. Očitno ne vedo, da so za študente.
Preberite še:
Kako poskrbeti, da vam bodo otroci bolj zaupali?
Včasih se starši zalotimo v veliki paradoksalni napaki, namreč da mi kričimo na otroke, naj nehajo kričati. Torej moramo mi najprej prešteti do deset, preden kaj rečemo, ko smo razburjeni.
Včasih slušateljem dam primer, kako pet let učiš otroka, naj se giba in govori. Naslednjih deset let pa, naj bodo tiho in pri miru. Ravno to je vzgoja: izobraziš ga, nato pa omejiš. Stvari niso neomejene in neskončno na voljo.
Primer? Fotokopirni stroj. Starši so original, ki ga postaviš v stroj, pritisneš na gumb in ven dobiš kopijo. Kaj pa če ti na njej kaj ni všeč? Menjava stroja? Ali ni najhitrejša pot sprememba originala? Če storiš to, bo tudi kopija drugačna. Vsaka pika se pozna.
Torej je treba najprej začeti pri sebi …
Če nočeš, da je v stanovanju hrupno, ugasni televizor, radio, utišaj psa … Naj bo v hiši ura tišine, da bodo vsi videli, kako to prija. Ugotovili boste, da se otrok zna igrati tiho. Če so starši vzeli v roke knjigo, bi morda tudi otrok kaj prebral ali vsaj prelistal. Ne dajaj mu tedaj v roke telefona. Izkušnje miru večina otrok nima.
To je treba zavestno spremeniti. Najprej starši. Če želimo, da otroci za mizo nimajo telefona, morajo s tem začeti starši. In kaj potem, če zvoni? Počakam, da neha. Ne bo se podrl svet. Pokličem nazaj, ko je čas.
Preberite še:
Zakaj je otrokom dobro dovoliti, da se prepirajo
Vaš pogled na sodobne mlade?
Življenje ne more biti le tekanje med obveznostmi. Mladi ljudje so zato vse preveč depresivni. Gledaš srednješolke: suhe, namazane, neprestano na telefonu, delajo selfieje … Smeh, ki ga daje veselje do življenja, mladosti, pa redko slišiš. Ker očitno doma ni bilo dovolj ljubezni. Če bi je bilo dovolj, ne bi bilo treba vseskozi dobivati povratnih informacij, “kako si fajn”. Starši mislijo, da bo otrok srečen, če bo dovolj pridno delal za šolo. Ekonomska verzija: nikoli ni dovolj.
Primerov iz prakse ni težko poiskati.
Tudi če je učenec prinesel petico, še vedno ni dovolj, če je na primer dosegel 30 točk od 32. Starši hočejo popolnost, a pravijo, da niso zahtevni. Dekleta v družinah pa bulimična in anoreksična. Fantje ne vedo, kaj bi s sabo, imajo Adonisov kompleks. “Če že nisem pameten in šolan, bom vsaj lep.” A lep zase. Včasih smo fantje pred ogledalom vlekli noter trebuh in tekli, da bomo bolj postavni, zato da nas bodo dekleta opazila. Današnji fantje to potrebujejo zase. To je ego kultura.
Starši gradijo samozavest, ne samopodobe. Otrokom ne dajejo notranje moči. Da bi se znašli v novih položajih in bi jim bil kos.
Preberite še:
6 stavkov, ki jih ne smete reči otroku
Preberite še:
14 zabavnih mejnikov v življenju zakonskega para
