Kako sem bila sredi najhujše ujme v Sloveniji priča čudežu

Rubi je majhna psička črne barve. Je prijazna in obožuje božanje. Živi v majhni vasici v Zgornji Savinjski dolini. Zanjo skrbijo trije fantje in njihovi domači.

Na začetku avgusta pa so vsi njeni šli na dopust. V hišo sem na počitnice prišla sestrična, ki sem že večkrat na tak način poskrbela za Rubi, njen dom in preostale živali.

Ker je Rubi ekstremno prijazna, se čez dan lahko prosto sprehaja po dvorišču in okolici. Zvečer pa se premakne v boks, kjer ima mir. Vsak dan sem jo tudi peljala na sprehod s povodcem. Sama od sebe ne bi šla z mano, ker je res ena mala lenobica.

Preberite še:Posebno prijateljstvo med deklico in psičkom, ki vas ne bo pustilo ravnodušnih

Anja Rajter

V četrtek sem ji, tako kot ponavadi, dala hrano v boks, zamenjala vodo in jo zaprla. Rubijina hiška je del domačije, ki stoji tik ob potoku Grabnu (kot mu pravijo domači), ki prijetno šumlja. To je nizek potok, ki ti komaj pokrije gležnje, ko stopiš vanj, in ima na obe strani 3-metrske stene.

Ob štirih zjutraj je postalo šumenje grabna ob hiši tako glasno, da sem se zbudila. Spomnila sem se, da so napovedovali poplave in pohitela na stopnice ob hiši, da bi Rubi spustila iz boksa. Ampak gladina potočka ni bila samo do gležnjev kot ponavadi. Graben je bil ogromna deroča reka, ki je segala visoko na stopnišče.

Moje misli so šle samo k njej: “Rubi, Rubi!” V mislih sem si zamišljala, kako se kuža utaplja in hlasta za zrakom. Kako bom razložila fantom, da je njihov kuža utonil? In to vse medtem, ko sem jaz mirno spala!

“Rubi! Rubi!” Moje srce je zajokalo. O, kako grozno! Kuža ne more ven!

Preberite še:Otroci si želijo hišnega ljubljenčka. Naj jim željo uresničim?

V pižami in japonkah sem stopila v tisto brozgo z upanjem, da bom uspela priti do dna stopnic in do vrat boksa ter rešiti kužka. Po dveh stopnicah sem imela vodo že do kolen, bile pa so še tri ali štiri, da bi prišla do zadnje.

Voda je neusmiljeno drla v klet in mimo hiše. Bilo je temno kot v rogu. Nimam nobenega znanja in izkušenj glede reševanja iz deroče vode. Bila sem tudi popolnoma neprimerno oblečena. Pa še sama sem bila. Če bi bil še kdo, bi se lahko navezala, pa bi drugi varoval. Kdo me bo rešil, če me voda odnese?

V tistem trenutku sem sprejela eno najbolj groznih odločitev v svojem življenju: “Ni prav, da tvegam svoje življenje. Najprej moram rešiti vse, kar se še da rešiti, in o poplavah sporočiti domačim.”

Preberite še:Kako je mačka rešila našo prvo samoizolacijo

Telefonirala sem bratrancu: “Tukaj imamo poplave in potrebujem pomoč.”

“Ah, saj to ni nič takega.” V mislih je imel, da je bilo v kleti že večkrat med 10 in 20 centimetri vode. “Mah, voda je res kar visoka.” Bila sem v strahu. Roke so se mi tresle, skozi glavo mi je divjalo milijon misli hkrati.

V tistem trenutku pa se mi je okrog nog začelo smukati nekaj mokrega. Pogledala sem. “Rubi! Rubi, ti si se rešila!” Res je bila Rubi! S popolnoma premočenim kožuščkom je prav veselo “repkala” okrog mene. Nisem mogla verjeti. Kuža se je rešil iz tistega zaprtega boksa! Čudež! Bogu hvala zanj! “Kako si pa ti prišla tam ven? Ti si res en srečen kuža.”

Preberite še:Prostovoljka na prizadetem območju: “Iztočila sem že vse solze”

Nisem mogla verjeti! Kuža se je rešil skozi rešetke! Ob vsej deroči vodi, ki grozeče buči okrog hiše in po cesti! Rubi se je rešila! Kakšna sreča!

Anja Rajter

“Najbolje, da ji odpreš vrata v vežo,” je svetoval Primož, “da bo tam, kjer je zelo rada.” Res sem ji odprla, potem pa me je bratranec vprašal: “Koliko vode pa je, če pogledaš vrata?” Očitno si je želel kakšne bolj oprijemljive podatke kot samo kar visoka voda.

“Čakaj, grem pogledat v klet,” … “Mmm … vode je do ključavnice.” “Anja, nujno pokliči gasilce!” Na pomoč sem s tresočimi rokami in cmokom v grlu poklicala gasilce, ki so prišli že po 15 minutah. Prej niso mogli, saj so imeli vmes še precej intervencij. Po tem pa se je vse odvijalo samo od sebe. Prihodnje dni je na pomoč prišlo veliko sorodnikov, prostovoljcev in gasilcev, ki so pomagali štiri dni, po 10 ur na dan, vse dokler klet in okolica nista bili primerno očiščeni.

Preberite še:Neverjetna babica, ki za dobrodelno organizacijo speče na stotine pit

V sredo zjutraj so nam predstavniki dobrodelnih organizacij prinesli dve ogromni škatli dobrot pomoči za tiste, ki so utrpeli škodo ob poplavah. Dobili pa smo tudi hrano za mačke in brikete za psa. Stala sem tam na dvorišču, z vrečko briketov v naročju, in začela jokati.

To je bil jok ob hvaležnosti za vse dobre ljudi, ki so nam te dni pomagali. Za vse sorodnike in poznane, ki so prišli na pomoč, pa tudi za vse tiste, ki so nam darovali prek dobrodelnih organizacij. Jokala sem, ganjena od velike dobrote in dobrih src. Hvaležna. In bila tudi prihodnje dni, ko smo dobili bodisi orodje bodisi druge pripomočke za čiščenje.

Pa Rubi? Od tistega dne mi je sledila kot senca. Premaknila sem se za pet metrov, pa se je Rubi premaknila za mano. Šla sem okrog hiše in nesla dobrim ljudem pijačo, pa je šla z mano. Šla sem do delavnice in je bila tik ob meni. Kakšno veselje pa je bilo, ko sem obula pohodne čevlje! Takrat je spoznala, da greva na sprehod. Kakšno veselje! Komaj je dočakala, da se bom kam premaknila, in mi je s srečnim repkom sledila.

Preberite še:Mučenka dobrodelnosti in svetnica, ki varuje medicinske sestre

Povodec? Ostal je pozabljen na kljuki, saj ga zdaj nisva več potrebovali. Rubi me je v celoti posvojila, tudi za sprehode. Le včasih … ko sem predolgo sedela … me je s smrčkom dregnila pod kolenom, češ: “Tukaj sem, pobožaj me.”

Ja, Rubi je res en srečen kuža. In sem zelo hvaležna, da nas bo še dolgo razveseljevala s svojim kosmatim kožuščkom, saj ima zanimivo navado: ko pridemo do nje, se uleže na hrbet in svoj trebušček ponudi v božanje. Še velikokrat jo bomo crkljali. Bogu hvala!

Preberite še:“Situacija nas je vse soočila z vprašanji o minljivosti in tem, kaj nam je zares pomembno”

Preberite še:“Vsak trenutek v dnevu je lahko vir blagoslova, če ga znam pogledati skozi prave oči”

Preberite še:Kako je pobožnost k sv. Jožefu možu pomagala opustiti kajenje