Munira Abdulla je padla v komo pri 32 letih. Leta 1991 je doživela prometno nesrečo: z avtom, ki ga je vozil njen svak, so se zaleteli v avtobus.
V avtu je bil tudi njen štiriletni sin Omar, ki ga je zaščitila s svojim telesom in je bil zaradi tega nepoškodovan. Munira pa je utrpela hude poškodbe možganov in padla v komo.
1Prebujenje po sinovem prepiru z zdravniki
Munirina družina si je prizadevala za njeno izboljšanje v različnih bolnišnicah: v rodnih Arabskih Emiratih, pa tudi v Londonu in Nemčiji. Poskušali so z rehabilitacijo, kirurgijo in različnimi fizioterapevtskimi postopki, novimi zdravili … Dokler ni nazadnje prišla k zavesti po letu dni zdravljenja v Nemčiji.
Njen sin Omar je opazil, da se je začela odzivati na njegove besede. Ko je poklical zdravnike, se je med njimi vnel prepir, saj so ga prepričevali, da se ne dogaja nič posebnega. Tri dni zatem ga je Munira poklicala po imenu.
“Čutila je, da sem v nevarnosti,” trdi njen sin. Na žalost so bile Munirine poškodbe možganov tako hude, da si ne more popolnoma opomoči. Lahko pa se odzove v znanih situacijah in ko njen sin začne moliti, zaključi molitev.
2Samo žena je verjela v njegovo izboljšanje
Poljak Jan Grzebski je delal na železnici, kjer je leta 1988 utrpel hudo nesrečo.
Njegovo stanje se je iz dneva v dan slabšalo: prišlo je do paralize in izgube vida, nato je padel v komo. Zdravniki so bili prepričani, da se ne bo zbudil; v to je verjela zgolj njegova žena Gertrude. Jezno se je odzvala na vsak predlog, da bi morala svojemu možu pomagati umreti.
Leta 2006 je prišlo do izboljšanja. Po vseh teh letih ji je njen mož želel nekaj povedati in po intenzivni rehabilitaciji se je prebudil. Začel je premikati roke in noge, sčasoma je celo začel hoditi.
Po prebuditvi iz kome je živel še dve leti. Umrl je zaradi srčnega napada konec leta 2008.
3“Niso vedeli, da sem spet z njimi”
Martin Pistorius prihaja iz Južne Afrike. Leta 1988, ko je bil star 12 let, se je začel pritoževati zaradi bolečega grla. Kmalu je padel v komo in zdravniki so mu diagnosticirali meningitis. Staršem so rekli, naj ga odpeljejo domov, da bi se lahko od njega v miru poslovili.
Toda starši se niso predali. Začeli so se boriti za svojega sina z dnevnim hranjenjem in rehabilitacijo. Oče je vstajal vsaki dve uri obračal sina na postelji, da ne bi imel preležanin. Po nekaj letih je prišel k zavesti, vendar ni mogel komunicirati z drugimi.
“Niso vedeli, da sem spet z njimi. Tedaj sem spoznal, da bom do konca življenja sam, ujet v svojem telesu,” je povedal za ameriški radio NPR.
Ko je bil star 25 let, je njegov fizioterapevt opazil, da se nežno nasmiha. Opravili so dodatne preiskave in izkazalo se je, da je Martin pri zavesti. Njegovi starši so mu kupili poseben računalnik, ki mu je omogočil komunikacijo s svetom. Po letih zdravljenja ga je začel uporabljati tudi sam.
Naučil se je brati in pisati, zaključil je šolanje, diplomiral in začel delati kot računalniški znanstvenik, se poročil in postal oče! O svoji osebni izkušnji je napisal tudi knjigo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.